»Novosti je treba sprejeti in biti v koraku s časom«

Nova poklicna predstavnica Sindikata slovenske šole Katja Pasarit brez omahovanja pove, da je na sindikalnem področju v bistvu še novinka. Slovenski šolski sindikat v Italiji 26 let ni imel več pravice do tovrstne profesionalne figure, lanska izpopolnjena različica kolektivne pogodbe pa je botrovala težko pričakovanemu zasuku.

»Za tako nalogo potrebuješ kar nekaj kilometrine in veliko znanja, ki si ga pridobivaš iz dneva v dan. Pred sabo imam še dolgo pot, vsaka dolga pot pa se začne z nekim prvim korakom,« je povedala in s tem namignila, da se s sindikalnimi temami resneje ukvarja šele v zadnjih letih. Na svoji strani ima veliko ljubezen do profesorskega poklica. Začasno se poslavlja od dolgoletne vloge profesorice kemije na izobraževalnem zavodu Jožefa Stefana v Trstu, pred tem pa je prvine in temelje znanstvenih predmetov dijakom približevala na tehniškem zavodu Žige Zoisa in liceju Antona Martina Slomška. Ima se za srečnico, ker je na začetku svoje kariere poučevala tudi na nekaterih italijanskih tržaških srednjih šolah in tako spoznala »podobnosti in razlike teh dveh svetov.« Za sindikalna vprašanja se je začela zanimati ravno na zavodu Galvani. Tedaj je v sebi začutila željo, da bi pravičneje uredili delovno razmerje prekarnega osebja.

Imenovanje prve poklicne predstavnice SSŠ predstavlja pomemben mejnik po dolgoletnih prizadevanjih in zahtevah šolnikov v to smer. Pred vami je do leta 1994 funkcijo najdlje opravljala Živka Marc. Kako bo ta dogodek konkretno vplival na vsakdan slovenske šole v Italiji?

Sindikat bo po svojih močeh posameznikom skušal nuditi vse informacije, za katere bodo zaprosili, kot so tiste o razpisih, izobraževalnih tečajih in seznamih učnega kadra ter svetovanje, kot je lahko tisto na področju priznanja tujega študijskega naziva. Ob tem pa bomo, kolikor je to mogoče, skušali reševati težave, ki pestijo slovensko šolstvo.

Rezultat je padel ravno v času novega koronavirusa, ki šolstvo postavlja pred vrsto novih ovir in izzivov. Na slovenskih šolah je v primerjavi z italijanskimi manj učencev oziroma dijakov, prostorska stiska je po besedah ravnateljev manj očitna. Lahko pa res zatrjujemo, da smo izhodiščno na boljšem?

Gotovo da. Številke so na naši strani. Tehniški zavod Kennedy v Vidmu, katerega obiskuje 2500 dijakov, je denimo že skoraj pravo malo mesto. Naša majhnost v posebnem času novega koronavirusa pomeni prednost, saj nas prostorska stiska in druge težave pandemije ne pogojujejo do hujše mere, kot se to dogaja na italijanskih šolah. Sami stroški za nakup razkužil, zaščitnih mask in podobnega materiala so manjši.

Šolski svet se je v teh 26 letih v marsičem spremenil. Je po vašem mnenju šolstvo od tedaj močnejše ali šibkejše in zakaj?

Rekla bi, da je istočasno močnejše in šibkejše. Svet se spreminja, šolo je med drugim popolnoma preobrazila digitalizacija. Novosti je treba sprejeti, se z njimi soočati in biti v koraku s časom. Sočasno pa je treba prevzeti tudi pozitivno dediščino preteklosti. Slovensko šolstvo ima gotovo iz jezikovnega in kulturnega vidika velik potencial. Učenci in dijaki so doma v dveh jezikih in kulturah, kar predstavlja dragoceno kompetitivno prednost v sodobnem svetu.

Celoten intervju v današnjem (četrtkovem) Primorskem dnevniku.