»Pandemija bo vplivala tudi na estetiko arhitekture«

Boris Podrecca je človek srednje Evrope. Je univerzalen arhitekt, ki dobro pozna življenje, saj mu kroji obleke. Govori sedem jezikov. Slovensko odlično, čeprav pravi, da ne. Dunajski arhitekt je prva leta svojega življenja preživel v Trstu. Kot fantič je igral nogomet v Ulici Romagna, kjer je poznal vsak balkon, portal, kamor je priletela žoga. Njegov učitelj na realki je bil Alojz Rebula, njegov drugi oče, ki je zaslužen, da je šel na arhitekturo, je bil konstruktivist Avgust Černigoj, ki je bil tudi sosed družine Podrecca.

Boris Podrecca rad pove, da je bil njegov oče ataše pri kralju Aleksandru v Beogradu (zato je rojen tam), kasneje pa je bil njegov oče upravitelj mesta Trst v času angloameriške zasedbe mesta. Iz sončnega Trsta se je še kot najstnik preselil v sivi Dunaj, kjer je študiral arhitekturo. S slovitim arhitektom, ki ima svoj »delovni štab« na Dunaju, ki predstavlja njegov najljubši evropski salon, in v Benetkah, smo se pogovarjali o marsičem: o pandemiji novega koronavirusa, o arhitekturi na splošno, o tržaškem Starem pristanišču, pa tudi o fuzbalu.

Letošnje leto ste začeli s praznovanjem častitljivega jubileja. Nekaj tednov kasneje pa je pandemija koronavirusa na glavo obrnila naša življenja. Ste si na začetku leta mislili, da bo pred nami tako naporno leto?

Ne, nikakor ne. A menim, da pandemija ni nekaj nepričakovanega, je namreč posledica našega neusmiljenega izkoriščanja planeta. Pandemija konoravirusa je kot kuga, ki je nekoč razsajala v teh krajih. Pandemije so cikličen pojav in so nekakšna kazen za naš način življenja in naš pristop do življenja. Naše življenje je v zadnjih desetletjih šlo preko vseh sprejemljivih meja. Moj prastari oče je preživel tri vojne, moj stari oče je preživel dve vojni, moj oče eno vojno, jaz pa niti ene. Ta naša generacija je zelo srečna.

Kako bo po vašem pandemija vplivala na urejanje naših domov in službenih prostorov?

Vam pojasnim na svojem primeru. V našem biroju je polovica zaposlenih doma, polovica pa v biroju. Na ta način smo se zaščitili: če se ena ekipa arhitektov okuži z novim koronavirusom, jih lahko nadomesti tista, ki dela od doma. Na ta način lahko zaključimo projekte oz. začeta dela na gradbiščih. Ta proces dela je za nas nekaj povsem novega, saj nanj nismo bili vajeni. Naše delo je zelo kreativno in osebno menim, da je z delom na daljavo zelo težko v idejo prenesti emocije, ki so tako značilne za kreativce. Delo z digitalnimi pripomočki je po mojem veliko bolj primerno za notarje in odvetnike. Vsekakor po pandemiji lahko pričakujemo nove hibridne modele coworkinga in colivinga, to pomeni nekakšno mešanico dela in zasebnega življenja.

Med pandemijo so se ustavile tudi migracije s podeželja v velemesta, v katerih je življenje v zadnjih letih postalo nevzdržno drago. V tem času smo spoznali pomen narave, v katero smo se začeli vračati. V parkih in gozdovih nismo videli nikoli toliko rekreativcev kot letos. Po mojem se bodo v prihodnosti otroci začeli spet igrati na livadah, ki bodo zamenjale betonske plošče. To bi lahko pomenilo pozitivno posledico letošnje pandemije, ki bo med drugim vplivala tudi na estetiko arhitekture.

Kaj to pravzaprav pomeni?

To pomeni, da arhitektura ne bo samo luksuz, nekaj, kar prija očem. Postala bo bolj elementarna, estetsko zelo frančiškanska. To pomeni, da lahko pričakujemo arhitekturo brez lišpa.

Več v današnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku.