Številko 371 3229159, ki so jo pri Skladu Mitja Čuk na začetku aprila ponudili vsem, ki bi bili v tej nenavadni situaciji potrebni pomoči, prijateljskega pogovora ali podpore pri preživljanju nelahkih razmer, v katere nas je pahnilo življenje, je doslej vtipkalo precej ljudi. Podpredsednica Sklada in psihoterapevtka Roberta Sulčič, ki nanjo odgovarja, je priznala, da je v zadnjih tednih prisluhnila marsikaterim tegobam, ki tarejo mlade in manj mlade osebe. Največ jih je vezanih izključno na izredne, daleč nenormalne okoliščine, v katerih smo primorani tačas živeti, druge pa so vsakodnevne, vendar zaradi tega ne manj pomembne in manj zaskrbljujoče.
ŽENSKE PREJ POKLIČEJO
Med glasovi, ki so se oglasili na drugi strani slušalke, je bila večina ženskih, »pa čeprav imam med svojimi pacienti veliko več moških,« je ugotavljala Sulčičeva in ugibala, da očitno ženske veliko lažje pokličejo za pogovor, medtem ko so moški bolj zadržani in ne ljubijo odvečnih »čakol«. »Ko pa ti potem tudi moški zaupajo, razumejo, da potrebujejo razgovor in se nevtralni osebi izpovedo, pa še veliko več kot ženske.«
Ob starših gojencev domačega Vzgojno zaposlitvenega centra, ki se redno oglašajo, nam je Sulčičeva zaupala, da so jo poiskale osebe, ki so izgubile službo, ki jim je zapadla delovna pogodba in na vidiku ni nobenega podaljšanja. Mnogi se obupano sprašujejo, kako naprej, kako bodo plačevali kredite in seveda jim je zelo hudo. Ravno tako je izolacija oz. zapiranje med štiri stene povzročila namalo anksioznih napadov, o katerih so sogovornici potožili mnogi, tudi mladi. Več slednjih je sogovornici priznalo, da jih je strah bolezni in dejstva, da bi se z novim koronavirusom okužili nonoti, na primer. Bolezni se drugače največ bojijo nekoliko starejše osebe, ki sodijo med drugim v tisto družbeno skupino, ki najtežje stopi v stik z nepoznanim oz. tujim sogovornikom. Večkrat zato Sulčičevo namesto njih pokličejo drugi – še največkrat otroci, katere skrbi za svoje starše: potožijo ji, da starši še ven ne hodijo, ker jih je strah smrti.
Po drugi strani se je spoprijela tudi s primeri domače prisilne izolacije in posledičnih družinskih konfliktov, zlasti tistih med starši in najstniki, ki se vse bolj zapirajo vase, a so v danih razmerah primorani živeti v skupnosti. »Prej je bilo normalno, da so starši veliko časa preživljali v službi, danes pa so doma in kreganje je na dnevnem redu.« Nekateri starši so potožili, da otrok ne sodeluje pri šolskih obveznostih in da ne vedo, kako bi ga motivirali, ker itak ve, da se v šolo letos ne bo vrnil.
Pri mladih pa se je Sulčičeva soočila tudi z žalostjo, nespečnostjo in z zatekanjem k telefonskemu zaslonu – nekateri namreč močno občutijo samoto, pomanjkanje prijateljev, neko prisilno prekinitev rutine, ki so je bili vajeni. »Če me pokličejo starši, vsakič tudi govorim z otrokom, z mladim, da bi razumela, kaj je za stisko vsakega posameznika.« Ne nazadnje pa se je poglobila tudi v partnerska razmerja, v razhajanja in trenutne krize, ki jih je virus še dodatno zaostril. Na pomoč je priskočila tudi ljudem, ki so jo spraševali za nasvete, kako ravnati z osebami s posebnimi potrebami v primerih smrti v družini ali v spopadanju s kriznimi napadi.
VIDEOKLIC IN POGOVOR
Psihoterapevtka skuša s temi ljudmi ohranjati reden, tedenski stik. S starejšimi osebami in osebami s posebnimi potrebami samo po telefonu, z mlajšimi pa se pogovarja preko videoklicev s pomočjo whatsappa, zooma, skypa, »tudi po eno uro smo povezani«. Ko se nekje sprostijo, je komunikacija veliko lažja, zaupajo ji, sežejo globoko v osebne zgodbe in skupaj se soočajo v glavnem s težavami, ki so vedno obstajale, a jih je virus še povečal in s katerimi se morajo soočiti. Sulčičeva je sicer ugotavljala, da videopogovora ni mogoče primerjati z osebnim, ko vzpostaviš neko potrebno empatijo in pri katerem psihoterapevti preučujejo tudi neverbalno komunikacijo telesa, je pa vseeno dobrodošel in je lahko v pomoč.
KAJ PA Z EKONOMSKEGA VIDIKA?
Pri Skladu Mitja Čuk so pomislili tudi na osebe, ki so se znašle v ekonomski zagati. Oglasila se je samo ena oseba, je povedala Sulčičeva. Zaprosila je za pomoč sicer za nekoga drugega, ki je bil ob službo in se težko preživlja. »Nekateri se namreč sramujejo, s težavo izpovedo svoje skrbi, svojo stisko, ki v mnogih primerih meji na obup, in še težje prosijo za pomoč. Osebi smo nakazali bon v vrednosti 100 evrov za nakup živil in potrebščin v trgovini.«
Druge ljudi potrebne denarne socialne pomoči pa so dosegli preko socialnih delavk. V stik so se postavili z Romano Maiano, ki je odgovorna za socialno službo v občinah Devin - Nabrežina, Dolina, Zgonik, Repentabor in Milje, in ji izročili bone za nakupe v vrednosti 500 evrov. Maianova ima namreč vpogled v seznam ljudi oz. družin v stiski, saj se slednje navadno obrnejo na krajevne pristojne službe za pomoč. »Težave po moji oceni še pridejo, žal. Poostrile se bodo maja, junija, saj so se ljudje sedaj preživljali še z marčevskim dohodkom,« je opozorila Sulčičeva in dodala, da če lahko komu pomagajo, jih to veseli. Kdor bi ji rad zaupal svojo morebitno stisko, lahko telefonira oz. pošlje sms ali whatsapp sporočilo na številko 371 3229159 (vsak dan med 10. in 11. uro ter med 17. in 18. uro) ali lahko sporočilo pusti v poštnem nabiralniku v Proseški ulici 131 na Opčinah. Lahko pa tudi nakaže prispevek na bančni račun pri ZKB (IBAN IT92C 08928 02200 010000006666).