»Potreba po kisiku se lahko podvoji v nekaj urah«

Devetindvajsetletni zdravnik Michele Schincariol se je po odraščanju v Gorici in opravljenem študiju ter strokovnem izpitu na medicinski fakulteti v Ljubljani odpravil v nemški Nürbnerg, kjer v eni izmed tamkajšnjih bolnišnic opravlja specializacijo iz kardiologije. Ko smo se z njim pogovarjali sredi marca, še ni imel direktnih izkušenj z zdravljenjem pacientov s covidom-19 na oddelku intenzivne nege, tako da je bil takratni pogovor nekoliko bolj »znanstveno« obarvan. Od julija letos pa mladi zdravnik dela na oddelku za intenzivno nego, ki se v zadnjih tednih polni s koronavirusnimi bolniki. Schincariol nam je tako zaupal svojo izkušnjo v boju proti covidu-19, med katero se vsak dan spopada s hitrim slabšanjem zdravstvenega stanja bolnikov, večkrat žal tudi s smrtjo.

Koliko časa bolnik s covidom-19 v povprečju ostane v bolnišnici?

Okužene paciente je treba pri povprečni dobi hospitalizacije razdeliti v tri skupine. Bolniki na navadnem oddelku ostanejo približno od 10 do 12 dni. Pacienti na oddelku za intenzivno nego, ki ne potrebujejo invazivne ventilacije, ostanejo v bolnišnici približno 20 dni. Hospitalizacija bolnikov, ki potrebujejo invazivno ventilacijo, pa po naših izkušnjah traja vsaj mesec dni.

Ali nam lahko opišete proces sprejemanja bolnika?

Oddelek, na katerega usmerimo bolnika, je odvisen od tega, koliko kisika potrebuje pacient in kakšno vrsto terapije potrebuje, ko pride na urgenco. Nekdo rabi npr. le nizke koncentracije kisika in torej ne potrebuje direktne hospitalizacije na intenzivni negi. Te osebe usmerimo na navadne oddelke, zdravstveno stanje določenega odstotka takih pacientov pa se zelo hitro poslabša. Opažamo, kako se celo v teku nekaj ur potreba po kisiku podvoji in paciente zaradi tega včasih že isti dan sprejmemo na oddelek za intenzivno nego.

Tam jih lahko podrobneje monitoriramo, saj je verjetno, da se bo njihovo stanje hitro dodatno poslabšalo oziroma, da bodo potrebovali druge oblike terapije s kisikom. Ena izmed teh je neinvazivna ventilacija. Pri tem pacientu damo masko s pozitivnim tlakom, ki mu olajša dihalno delo, v kolikor ostanejo pljuča ob koncu izdiha »dovolj odprta« (Schincariol je uporabljal bistveno bolj tehnične izraze, prosili smo ga, ali lahko zadeve poenostavi, op. a.). Imamo pa tudi paciente, ki jih moramo intubirati že isti dan. Redki so sicer bolniki, ki pridejo tako pozno na urgenco, da potrebujejo takojšnjo intubacijo. V tem primeru gre pretežno za stare paciente. Nekateri živijo v domovih za starejše občane, kjer je tudi v Nemčiji prišlo do izbruha številnih okužb. Pri teh se sicer včasih postavi problem, da je v kratkem času treba izvedeti, ali si pacient, ki ga imamo pred sabo, želi maksimalne terapije.

Zakaj bi si je ne želel?

Maksimalno terapijo zavrnejo predvsem starejši pacienti, ki imajo vrsto drugih bolezni in so v svojem življenju že prej pomislili na to, da ko pridejo v neko kritično stanje, nočejo biti intubirani oziroma priključeni na različne aparate. Veliko starejših ljudi je v Nemčiji že napisalo biološko oporoko. Zato se moramo tudi pozanimati, ali je bolnik izrazil željo, da ga ne zdravimo z maksimalno terapijo.

Več v današnjem (sobotnem) Primorskem dnevniku.