Mineva eno leto od tistih dramatičnih dni, ko je zaradi koronavirusne panike Slovenija zaprla svoja zahodna vrata in razjezila Italijo. Kolateralno škodo zaostritve je občutilo tudi sto Ukrajincev, ki je brezizhodno obtičalo na Fernetičih.
Prvi znaki, da prehajanje slovensko-italijanske meje ne bo več samoumevno, so se pojavili v začetku tedna. V torek, 10. marca 2020, je med novinarsko konferenco takratni premier v odstopu Marjan Šarec – Slovenija je bila sredi postopka zamenjave vlade – okrivil italijanske državljane, da vnašajo okužbe. Naslednjega dne, 11. marca, so se na maloobmejnih prehodih začele pojavljati zapore, na edinih še odprtih prehodih pa policisti. To je bil dan, ko je Svetovna zdravstvena organizacija razglasila pandemijo covida-19.
V četrtek, 12. marca, je Slovenija zvečer začela zavračati tovorna vozila. Na meji s Hrvaško in Madžarsko so se namreč kopičile kolone tovornjakov, kar je predstavljajo tveganje za humanitarne izredne razmere. Vrste so se tako začele viti tudi na goriških in tržaških mejnih prehodih. Italijanske oblasti so protestirale.
Ponoči sta na Fernetiče prispela dva avtobusa, ki sta krenila iz Barija in Milana. Na njih je potovalo sto Ukrajincev, ki so se ob zaustavitvi javnega življenja v Italiji odločili za povratek v domovino. Slovenski policisti jih niso pustili čez mejo, četudi bi pot nadaljevali brez postankov do Madžarske. Skoraj 48 ur so Ukrajinci, med njimi dva otroka, postopali ob betonskih ograjah in čakali na razplet. V domovino so se naposled lahko vrnili s posebnim letom iz Trevisa.
Slovenija je nato ob dogovoru z drugimi državami na Balkanu ustvarila koridorje za tovorna vozila, s čimer je vsaj blago spet začelo prehajati meje.