Na današnji dan pred petdesetimi leti je italijanska poslanska zbornica sprejela zakon o možnosti ločitve med zakoncema. Za pretežno katoliško državo je bila to zelo velika pravna, politična in predvsem državljanska pridobitev, ki je močno zamajala ogrodje tradicionalne italijanske družbe, ki je temeljila na »večni zvestobi« med možem in ženo. Eden glavnih, če že ne glavni pobudnik razporoke je bil furlanski socialistični poslanec Loris Fortuna (zakonski predlog je vložil skupaj z liberalcem Antoniom Baslinijem), borec za državljanske pravice in svoboščine, med katere je uvrščal tudi pravice slovenske manjšine ter ostalih jezikovnih skupnosti, začenši s furlansko. Družbeni in politični pretresi, ki jih je sprožila uzakonitev razporoke, so po predčasnih volitvah leta 1972 in s krepitvijo levih strank KPI in PSI posredno spodbudili tudi javno razpravo o potrebi po zakonski zaščiti Slovencev v Italiji.
Poslanec Fortuna (1924–1985) je imel zelo pri srcu jezikovne manjšine, njihovo zaščito je tolmačil ne samo kot ustavno dolžnost italijanske države, temveč tudi kot državljansko pravico. Pokojni politik upravičeno velja za očeta okvirnega zakona za zaščito manjšin (zakon 482 iz leta 1999): odobritev zakona v pristojni poslanski komisiji je dočakal leta 1985 nekaj mesecev pred smrtjo. To je bilo zanj veliko zadoščenje, kot mu je bilo v čast, da je leta 1973 v parlamentu vložil prvi zakonski predlog PSI za zaščito slovenske manjšine.