»Preveč smrti sem videl, da bi lahko odpustil, a vsaj ne sovražim več«

Maska skriva pol obraza, a oči živo švigajo. Le ob najbolj trpkih delih pripovedi, ki jih res ne manjka, se pogled povesi. Izpoved nekdanjega partizana in deportiranca Riccarda Gorupa-Goruppija je linearna, lucidna, natančna. Pred slabima dvema tednoma je praznoval 94 let. Podatki, datumi, številke so živo vtisnjeni v njegov spomin. Le kako bi ne bili. Tega, kar so njegove oči videle, telo in duša pretrpeli, ni mogoče izbrisati. A niso vsi deportiranci zmogli premika, ki bi jim dovolil, da svoje doživetje delijo z javnostjo. Njemu je to uspelo šele več let po vojni. Od tedaj nikoli ne odkloni predloga za srečanje.

»Povem od aretacije naprej,« predlaga Prosečan, ki danes živi na Opčinah. »Leta 1944 je 25. novembra na Proseku bila velika racija. Obkolili so vas in začeli odnašati ljudi. Imeli so seznam. Nekaj je bilo partizanov, nekaj je bilo takih, ki so sodelovali v organizaciji, ampak pobrali so tudi take, ki niso bili angažirani. Jaz sem bil partizan, doma sem bil, ker sem moral na operacijo zaradi vnetja slepiča. Skrbelo me je, ker sem bil brez dokumentov. Ko sem se pridružil partizanom, sem svojega raztrgal, da bi ne prišli do moje družine, če bi me ujeli. Nisem spal doma, saj me na seznamu z družinskimi člani ni bilo. Spal sem pri drugih.«

Je to bilo običajno, da so ljudje gostili partizane?

Ja, šlo je za družine, ki so bile v organizaciji. Naenkrat novica, da so Nemci s fašisti obkolili vas. Da bi družine, pri kateri sem spal, ne spravil v težave, sem skril orožje in šel ven, da bi se kam skril. Zagledal sem patruljo, zato sem prijel za vrč mleka, ki je bil pri vratih, in šel iz borjača. Patrulje nisem več videl. Hotel sem skočiti čez zid pri Nabergojevih, a ko sem skakal, me je za nogo zgrabil esesovec in me potegnil dol. Začeli so kričati: »Du bist Dinči!« Rekel sem, da sem Goruppi Riccardo. Dinči so me klicali doma in v vasi. In ker so nam spremenili priimek v Goruppi, sem se tako tudi predstavil, in ne Gorup Dinči. Tako sem pristal v zaporu Coroneo. Iz cele skupine s Proseka, ki so jo potem tudi odpeljali v Nemčijo, so zaslišali samo mene.

Kako je to potekalo?

Zaslišali so me trikrat, mlatili so kot hudič. Ne samo Nemci – tepel je tudi prevajalec. Najprej so me spravili na tla, kjer so me brcali. Šele potem so prišla vprašanja. Povedal sem, da sem bil pri partizanih, ker to so že vedeli. Ampak nisem jim povedal kje, trdil sem, da sem bil premlad, da mi bi kaj zaupali in da so nas samo urili v nekem skladišču, za katerega nisem vedel, kje je. Hoteli so vedeti, zakaj sem se šel borit proti fašizmu. A najbolj jih je zanimalo, kje je dinamit. Res sem bil v minerskem vodu, oni pa so iskali dinamit, ki smo ga izmaknili Italijanom in ga potem skrili v neko jamo. Jaz sem vedno trdil, da nimam nič s tem. In potem je prišla vest, da nas pošiljajo na delo v Nemčijo.

Koliko dni ste potovali?

Štiri. Ko smo prispeli, sem istega fašista prosil, če lahko mojim doma sporoči, da smo v Nemčiji. »Nima nobenega smisla, saj se od tod ne boste vrnili,« je rekel. V Dachauu je vlak pripeljal na postajo, kjer so bili tudi vlaki s civilisti. Tako da ne morejo reči, da nas nihče ni videl, da niso vedeli. Dobro so videli, kako so nas spravili iz vagonov in nas stražili. Od tam so nas peš nagnali do taborišča.

Dali so nam nekaj oblek: hlače, jopo in odprte cokle, ki so bili pravzaprav deščica s kosom blaga. Kdor je imel srečo – in bil sem med temi –, je dobil še kapotin. Dali so nam sukanec, trikotnik iz blaga, ki smo ga sami morali prišiti na jopo in hlače. Na njem je bila številka, jaz sem dobil 135423. Ko nas je na Appelplatzu nagovoril komandant, smo se zavedeli, kam smo prišli. Povedal nam je, da ne bomo imeli več stikov z zunanjim svetom in da nismo več ljudje, pač pa številke, da smo Stücke, komadi, in Scheisse, drek. Tako je tudi bilo. Številka je bila tvoja identiteta.

Več v današnjem (sredinem) Primorskem dnevniku.