Referendum o Trstu, ki ga Italija ni hotela

Italija je odklanjala referendum o državni pripadnosti Trsta, ker se je bala, da bi podoben referendum zahtevali tudi Južni Tirolci, Jugoslavija se je leta 1952 znova močno ogrela za Svobodno tržaško ozemlje (STO), a usoda Trsta je bila takrat že odločena. To sta poudarka iz knjige Federica Tence Montinija La Jugoslavia e la questione di Trieste 1945-1954 (Jugoslavija in tržaško vprašanje 1945-1954), ki je izšla pri založbi Il Mulino. Gre za dopolnjeno doktorsko diplomo (predgovor v knjigi je napisal Jože Pirjevec) mladega videmskega raziskovalca, o kateri je tekla beseda na spletnem srečanju (vodila ga je Martina Napolitano) portala East Journal, ki se ukvarja z zgodovino in aktualnimi dogajanji v državah srednje in vzhodne Evrope.

Alcide De Gasperi, ki je bil doma iz Trenta in je v mladih letih sedel v dunajskem parlamentu, je dobro poznal razmere na Južnem Tirolskem in je torej vedel, da bi se na referendumu prebivalci brez oklevanj opredelili za Avstrijo. Zato ni hotel tvegati in se je posledično izogibal vsakršni možnosti ljudskega glasovanja v tedanjih conah A in B, čeprav bi v Trstu najbrž prevladala italijanska opcija.

Stefano Lusa, novinar Radia Capodistria in komentator Primorskih novic, je podčrtal velik pomen, ki ga je Trst imel nekoč v jugoslovanski in danes v slovenski zunanji politiki. Odgovornim za zunanjo politiko v Ljubljani je očital, da se preveč naslanjajo na pisanje Piccola, svetoval jim je, da poleg tržaškega dnevnika, redno vzamejo v roke tudi Corriere della Sera. »Odnos Slovenije do Italije se ne sme omejiti na Trst,« je dejal Lusa.