»Samo od folklore niso mogli obstati«

»V izvršnem svetu smo potrebovali devize. Denimo za to, da smo podprli slovensko manjšino v Italiji in na Koroškem. Devize smo dobili v banki. Ilegalno smo jih prenesli najprej v Švico. V Švici smo imeli človeka, ki je s temi devizami ravnal in jih prenašal manjšini v Italiji in manjšini na Koroškem. Pisal se je Šlibar. Nekajkrat ga je v Nedeljskem obravnaval Luc, on še zdaj ne verjame, da je bilo vse čisto. Ne dam roke v ogenj, da ni kdo kdaj dobil kakšne lire, ampak v glavnem so Slovenci to zelo trdno držali skupaj, Kmečka banka v Gorici in Kreditna banka v Trstu sta bili relativno zdravi.«

Tako se Dušan Šinigoj, zadnji predsednik izvršnega sveta Socialistične republike Slovenije – nekakšne slovenske vlade – spominja 80. let prejšnjega stoletja in skrbi, ki jo je takratna politična garnitura imela za Slovence zunaj svojih meja. V ekskluzivnem štiristranskem intervjuju, ki ga je objavil Objektiv, sobotna priloga ljubljanskega Dnevnika, je Šinigoj prvič po 30 letih spregovoril o tem obdobju. Z njim sta se pogovarjala Ervin Hladnik Milharčič in odgovorni urednik Miran Lesjak.

Šinigoj, po rodu iz Dornberka, je spregovoril tudi o stikih s tujino (»Pozablja se, da je Slovenija s Katalonijo intenzivno sodelovala že v osemdesetih letih (...), Katalonija se je zgledovala po naši avtonomiji«), zlasti pa s skupnostjo Alpe-Jadran in takratnima predsednikoma Furlanije - Julijske krajine Antoniom Comellijem in Marinom Biasuttijem. »Osebni stik je bil pomemben tudi za Slovence v Italiji. Comelli nikoli ni rekel žal besede o njih. Bil je zelo bister človek. Skupaj sva hodila po Benečiji, ko je Slovenija po potresu pomagala pri obnovi. Stvari se ne odvijajo same po sebi. Ne. Moraš jih imeti v rokah in vedeti, kaj hočeš z njimi.«

V FJK so takrat nastala številna slovenska podjetja. »V izvršnem svetu smo bili zaskrbljeni za manjšini v Italiji in na Koroškem. (...) Nismo hoteli samo pomagati časopisu ali gledališču, nam je bilo pomembno, da se manjšina gospodarsko okrepi, da ima svoja podjetja. Takrat so nastala majhna obrtniška podjetja povsod, kjer je živela manjšina. V Benečiji je bilo podjetje Benedil, ki se je močno izkazalo po potresu. Posamezna podjetja so se združila v organizacijo Sklop in so zaposlovala pripadnike manjšine. V Trstu je bil Iris, ki ga je ustanovila Iskra. Nam je bilo v interesu, da je kreditna banka v Trstu močna in da omogoča gospodarsko krepitev Slovencev. Bili smo prepričani, da brez ekonomske baze ne bodo preživeli. Samo od folklore niso mogli obstati ...«