Slovenska manjšina malo ali nič zaščitena

Italijanska ustavno-politična ureditev, za razliko od Slovenije in Hrvaške, ne predvideva zajamčenega parlamentarnega predstavništva za jezikovne manjšine. O tem se je veliko razpravljalo in pisalo, zadeva se ni nikoli premaknila z mrtve točke tudi zato, ker o tem vprašanju ni enotnih stališč, ne med jezikovnimi skupnostmi in znotraj njih, kot tudi ne med političnimi strankami, ki so v parlamentu nosilke zakonodajne oblasti.

Na dogajanja je vplivalo tudi dejstvo, da so Južni Tirolci (njim je treba prišteti še Ladince) ves povojni čas zastopani v parlamentu, kar velja tudi za francosko skupnost v Dolini Aosti, Slovenci pa imamo svoje senatorje in poslance od leta 1963. Parlamentarci treh ustavno priznanih jezikovnih skupnosti so voljeni in izvoljeni z različnimi volilnimi sistemi, njihov položaj je tudi volilno gledano torej zelo različen, kot se zelo razlikujejo same manjšinske stvarnosti. Od vseh treh skupnosti je slovenska manjšina volilno gledano najmanj zaščitena, saj lahko računa le na zelo ohlapen člen 26 zaščitnega zakona, ki bi moral olajšati izvolitev slovenskega senatorja in poslanca, v resnici pa ni tako.

S krčenjem števila parlamentarcev je Furlanija - Julijska krajina v povprečju izgubila največ poslanskih in senatnih mandatov.