Slovenska manjšina ni bila »v igri«

Ustavni zakon o krčenju števila italijanskih senatorjev in poslancev se je zgodil brez slovenske manjšine, ki ni bila zaradi objektivnih danosti in tudi zaradi svoje politične šibkosti v resnici nikoli »v igri«. Italijanski ustavni red, za razliko npr. od slovenskega in hrvaškega, ne pozna zajamčenega parlamentarnega predstavništva za jezikovne manjšine ali narodnosti, za katerega zakonodajalec, tudi če ga bi hotel uresničiti, ni imel pravne osnove. Nobenega zajamčenega zastopstva torej ne za Južne Tirolce in ne za Francoze v Aosti.

Slovencem v Italiji preostane nov volilni zakon (če ga bo parlament seveda sploh odobril), ki odpira manjšini nekaj »manevrskega prostora«, pod pogojem, da bo v Rimu za to dovolj političnega posluha, ki ga mora manjšina seveda spodbuditi s kolikor toliko skupnim stališčem. Gotovo ne s proglasi, ki jih je bilo že preveč in niso obrodili ničesar, temveč z realističnim in strokovnim pristopom do vprašanja parlamentarnega predstavništva. V vsakem primeru gre za zelo zahtevno nalogo, ki ji manjšina v primeru krčenja števila parlamentarcev ni bila kos, kot priča dejstvo, da se noben njen zastopnik ni prijavil na parlamentarnih avdicijah.