Spodletela spojitev Primorskega dnevnika in Piccola

Tržačan Gianfranco Carbone je ob izbruhu podkupninskih škandalov leta 1993, ki so pokopali socialistično stranko (PSI) in hkrati njegovo bliskovito, bogato, a razmeroma kratko politično kariero, bil star 42 let. Po vstopu v PSI leta 1972 je bil pokrajinski svetnik, odbornik in predsednik Pokrajine, nato deželni svetnik in odbornik ter podpredsednik Furlanije Julijske krajine. Svoje spomine je zbral v knjigi Andare ma dove? (založba Asterios, 366 str., 20 evrov), v prostem prevodu Pojdimo, a kam? (podnaslov Dnevnik mojih dvajset let).

Carbone piše tudi o svojih odnosih s Primorskim dnevnikom, ki je na vseh volitvah, na katerih je kandidiral, javno podprl Pittonija. Do prelomnice je prišlo na deželnih volitvah 1983, ko se je Carbone tajno srečal s takratnim predsednikom SKGZ Borisom Racetom in mu prijateljsko svetoval, naj se dnevnik ne opredeli več za Pittonija. Pisec knjige si lasti zaslugo, da je v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja v zadnjem hipu na burnem sestanku preprečil skoraj že sklenjeno, pravi, lastninsko spojitev med Primorskim dnevnikom in Piccolom v režiji založnika ter industrijca Carla Melzija in s »političnim blagoslovom« slovenskega predsednika Milana Kučana. Projekt, iz katerega je na drugačnim temeljih potem nastal slovenski dnevnik Republika, je v Rimu podpiral De Michelis, v FJK vodja furlanskih socialistov Ferruccio Saro, pri nas pa SKGZ.