Pred dobrim mesecem, 9. marca, je Agencija Združenih narodov za begunce UNHCR objavila v milanskem dnevniku Corriere della Sera celostranski oglas s »pozivom 1700 Italijanom z več kot 100 milijoni evrov osebnega premoženja.« Na severu Sirije milijon ljudi beži pred bombardiranji, temperatura je blizu ničle. Otroci, starejše osebe in bolni ljudje umirajo zaradi lakote in pomanjkanja. Potrebujemo 10 milijonov evrov, da bi jim lahko pomagali, in potrebujemo jih takoj, je še zapisano v oglasu, z upanjem, da bodo premožni ljudje konkretno prisluhnili pozivu s posebnim prispevkom za to humanitarno nujo.
Dva dni po pozivu je koronavirus spravil tudi Italijo v izredno stanje. Kriza je prizadela gospodarske dejavnosti. Velika podjetja in skupine so začele prispevati za državno civilno zaščito, za razne bolnišnice, za zdravnike, za zaščitne maske, za zdravniško opremo, ki je je bilo premalo. Kazalo je, da se je solidarnostna akcija UNHCR rodila ob nepravem času. Pa vendar ljudje – premožni, a tudi tisti brez milijonov v bankah – so se kljub težkim časom spomnili na tragedijo v Siriji in priskočili UNHCR na pomoč, kot je v pogovoru konec preteklega tedna povedala italijanska glasnica Agencije Združenih narodov za begunce Carlotta Sami.
V kakšnem družbenem in zdravstvenem stanju se nahaja Sirija danes?
Sirsko ljudstvo je še nadalje žrtev strahotne tragedije. Od začetka konflikta marca 2011 je bila polovica ljudi prisiljena zbežati iz kraja bivanja, da bi si rešila življenje. Nekateri so bili v to prisiljeni večkrat. V severozahodni Siriji so spopadi od decembra lani prisilili v beg 940 tisoč ljudi, ki živijo sedaj v obupnem stanju. Istočasno v drugih krajih države številne družine in skupnosti skušajo obnoviti življenje in bivanje na svojem ozemlju kljub izrednemu pomanjkanju osnovnih služb in storitev, porušenju tega, kar so prej imeli in velikim gospodarskim težavam.
Več v petkovem Primorskem dnevniku.