Torek, 02 junij 2020
Iskanje

»Tega ne priželim niti psu«

Zora Fabjan, 95-letnica iz Ponikev, številka 98158, ne želi obujati spominov, ker so preveč boleči

27. jan. 2020 | 6:25
Dark Theme

Gospa Zora Fabjan je pred nekaj dnevi slavila 95. rojstni dan. Doma iz Ponikev, trenutno živi v Domu upokojencev v Sežani. Na njeno zgodbo nas je opozoril Mauro Skapin. Ko sem gospo Zoro obiskala v njeni sobi, je bila prijazna, a odločna: ne maram obujati spominov, preveč je bilo bolečine, ko jo obujam, se ponoči vrne v sanjah ... »Vse, kar se je zgodilo, je v knjigah. Kdor želi izvedeti resnico, naj jih prebere. V njih so tudi pričevanja deportirancev. Teh ni mogoče izbrisati.«

O dogajanju v taborišču Auschwitz, kamor je iz tržaškega zapora Coroneo prispela novembra 1944, je zato nisem spraševala. Njeno pričevanje je zapisano, pristala je na to, da ga lahko za potrebe članka povzamem in objavim. Je pa v pogovoru kljub vsemu delila nekatere spomine, na primer na družino in čas pred aretacijo.

»Rodila sem se v Ponikvah, v družini s številnimi otroki. Očeta so med prvo svetovno vojno poslali na fronto v Doberdob, slovenskih fantov grob. Doma je pustil ženo in tri otroke, žena je zbolela za pljučnico in umrla. Po vojni se je ponovno poročil z dekletom, ki je ženi pomagalo med boleznijo. Druga žena je trikrat rodila dvojčke, ena izmed njih je gospa Zora, in še tri otroke.

Med drugo svetovno vojno je mlada Zora začela sodelovati z odporniškim gibanjem. »Nosila sem pošto, vsako uro smo porabili za partizane, v Ponikvah sem bila na primer na straži. Šli smo prav na konec vasi, k hiši na hribu, da smo videli, kam se kretajo Nemci iz Tomaja, če se kaj giblje po tej ali oni cesti ... In smo potem peš ali s kolesi, avta ni bilo, šli in javili partizanom.«

Konec septembra 1944 so jo izdali, njihovo hišo so obkolili Nemci. »Tisti, ki me je aretiral, je bil Ketner z Dunaja, ko je dobil v roke človeka, ga je zbadal z bajonetom, mu utrgal uhelj, če ste imela kaj na roki, je kar odrezal prst in vzel rinko ...« Sledil je čas za rešetkami: v celici nekdanje karabinjerske postaje v Sežani, v tržaškem zaporu Coroneo, v Auschwitzu. Januarja 1945 je bila med tisočimi, ki so jih nacisti poslali na Todesmarsch, pohod smrti. Iz njenega pisnega pričevanja izvemo, da je svoji sopotnici – tudi oni sta bili Kraševki – prosila, naj jo pustita umreti ob robu ceste. Nista ji dovolili, čeprav izmučena, je uspela priti do Bergen-Belsna. Dočakala je osvoboditev in vrnitev v rojstne Ponikve.

Kar je videla in doživela, nosi v sebi in na sebi. »Tega ne priželim niti psu.« Spomni se na takrat, ko so morale dva dni ležati nage na pogradih, da so preizkušali njihovo vzdržljivost ob ledenem in vrelem zraku iz ventilatorjev. In na to, da se je domov vrnila »z velikim trdim trebuhom kot kamen. Svojih otrok nisem imela, ker jih nisem mogla imeti – v hrano so nam dajali take stvari ... Hoteli so nam onemogočiti, da bi se razmnoževali. Po vrnitvi sem bila skozi okrog zdravnikov in sem še danes. V službo nisem mogla, operirana sem bila šestkrat, zaradi vseh operacij in bakcilov, ki sem jih prinesla iz Nemčije, sem 100% invalid.«

Več v nedeljskem Primorskem dnevniku.

Za branje in pisanje komentarjev je potrebna prijava

$tempAlt.replaceAll('"','').replaceAll('<p>','').replaceAll('</p>','').replaceAll('<br>','').replaceAll('<br/>','').replaceAll('<br />','').trim()

Kje bi radi počitnikovali?

2. jun. 2020 | 16:42
V Sloveniji
V Italiji
Na Hrvaškem
V Grčiji
Drugje
Letos si počitnic ne bom mogel privoščiti
Prikaz rezultatov

Glasovanje zahteva prijavo