Tudi Fini se je sprijaznil z zaščito Slovencev

Zaščitni zakon za slovensko manjšino je bil dokončno sprejet v senatu februarja leta 2001, odločilna pa je bila njegova odobritev v poslanski zbornici pred dvajsetimi leti, točneje 12. julija 2000. Poslanci so namreč zakon predlagali in ga nato dopolnjevali ter popravljali, senatorji so nato njihove sklepe le potrdili, saj bi vsaka najmanjša sprememba (tudi vejica) zaščito dejansko izničila.

Vlado, ki jo je tedaj vodil Giuliano Amato, je v sklepni razpravi zastopal državni sekretar Gianclaudio Bressa (danes je senator), parlamentarno večino pa poročevalec zakona Domenico Maselli. V vladni koaliciji so izstopale naklonjene glasovalne izjave vodij poslanskih skupin Fabia Mussija (Levi demokrati), Marca Boata (Zeleni), Rosanne Moroni (Italijanski komunisti), Marie Celeste Nardini (SKP), Maria Prestamburga (Ljudska stranka) in Luciana Caverija (Union Valdotaine), ki je zagovarjal stališča Slovenske skupnosti. Glas proti zakonu, ki je po dokončnem sprejetju v senatu dobil številko 38, so iz vrst opozicije med drugim napovedali Gianfranco Fini (Nacionalno zavezništvo), Alfredo Biondi (Forza Italia) in Carlo Giovanardi (sredinska stranka CCD). Najbolj oster je bil Fini, a v tonih in vsebini precej manj polemičen od tržaškega somišljenika Roberta Menie. Očitno se je sprijaznil, da zakona ni mogoče več blokirati ali preložiti.

Več v današnjem (sobotnem) Primorskem dnevniku.