»Vsak trenutek lahko poči, kjerkoli, kadarkoli«

Vse se je zgodilo zelo naglo. V Kabulu rojeni Fawad e Raufi je v Italijo prišel leta 2016, se hitro udomačil, zaposlil kot kulturni posrednik in že po dveh letih izdal svoj italijanski knjižni prvenec Dall’Hindu Kush alle Alpi (S Hindukuša do Alp). V njem opisuje tvegano pot iz Afganistana do Italije skozi enajst držav. Zdaj živi v Čedadu.

Svojo knjigo ste podnaslovili Potovanje mladega Afganistanca proti svobodi. A ko ste zapustili Kabul, so tam bili vojaki mednarodne koalicije. Mar niso ti izpeljali operacije Trajna svoboda?

Rodil sem leta 1991 sredi državljanske vojne in v njej tudi odraščal. Tudi vse obdobje po letu 2001, ko se je začela t. i. vojna proti terorizmu, so zaznamovali spopadi. Če ni miru, ni ne upanja ne svobode.

Kako ste doživeli prihod tujih vojakov v Kabul leta 2001 po padcu talibanskega režima?

Takrat sem obiskoval srednjo šolo. Francoski, italijanski in ameriški vojaki – sprva so bili zame vsi Američani, saj tujcev nisem razlikoval – so se mi zdeli kot starejši bratje, ki so nam prišli pomagat. Mislil sem, da z njimi ne bo več želje po izseljevanju, a sem se motil. Kmalu smo spoznali, da so talibani še zmeraj dejavni. Vsak dan smo doživljali njihove napade. Tudi jaz sem bil deležen nasilja.

Kako?

Vsak dan, ko sem od doma hodil na univerzo, sem tvegal življenje. Vedel sem, da lahko v vsakem trenutku poči, kadarkoli in kjerkoli. Tik pred svojo odločitvijo, da zapustim državo, pa je v enem od teh napadov umrlo veliko mojih študentov. Prišel sem v predavalnico, videl, da jih veliko manjka, sošolci pa so mi potrdili, kar sem že slutil.

Zdaj so talibani spet na oblasti, ni jim treba izvajati napadov. Obstaja možnost, da bo v državi bolj mirno?

Talibani so obljubili, da ne bodo preganjali tistih, ki so sodelovali s tujimi silami oz. s prejšnjo oblastjo. Kako naj sklepam, ali mislijo resno?

Kaj bi rekli po občutku?

Talibani se niso nikoli izkazali za zanesljive, dokazali pa so, da jim ni mar za življenja ljudi. Ampak odgovor na vaše vprašanje je – ne vem.

Celoten pogovor objavljamo v jutrišnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku.