Brez Matajurja in njegovega naslednika Novega Matajurja, ki danes praznujeta 70 let, bi bila Beneška Slovenija zelo drugačna, gotovo na slabšem, kot je danes. Ne vemo, če bi v Špetru imeli dvojezično šolo, če bi se slovenščina ohranila, kot se je, in če bi Benečani tako vztrajno kljubovali negativnemu demografskemu trendu, ki neusmiljeno prazni vasi in doline pod Matajurjem in Kolovratom. To ni zgodba dveh ločenih časopisov, temveč ena sama velika zgodba, v kateri se zrcali težka zgodovina Slovencev, ki so že od leta 1866 sestavni del prej kraljevine in nato republike Italije.
»Če nanjo gledaš z današnjimi očmi, se ti zdi zgodba naših časopisov neverjetna, čeprav smo formalno živeli v demokraciji,« pravi Jole Namor, dolgoletna odgovorna urednica Novega Matajurja, ki je v zadnjih številkah tednika prehodila njegovo zgodovino. Bila so leta, ko si težko našel tiskarno, ko je moral ustanovitelj Matajurja Vojmir Tedoldi z ženo sam skoraj skrivaj raznašati časopis in ko so v uredništvo redno prihajali karabinjerji. »Matajur je bil stalno na prepihu ne samo zaradi pritiskov oblasti, ampak tudi zaradi novinarskih kolegov, ki so večkrat javno in na glas zahtevali njegovo zaplembo in prepoved izhajanja,« pripoveduje Jole Namor. Nenaklonjeno razpoloženje se ni nehalo niti z rojstvom Novega Matajurja, ki je pod vodstvom Izidorja Predana-Doriča leta 1974 na pobudo društva Ivan Trinko in SKGZ začel izhajati v Čedadu, najprej kot štirinajstdnevnik, nato kot tednik, kar je še danes.
Več v današnjem (sobotnem) Primorskem dnevniku.