Z narečji proti manjšinam (tudi slovenski)

Sredi decembra bo minilo dvajset let, odkar je parlament sprejel okvirni zakon za zaščito jezikovnih manjšin, brez katerega Slovenci dve leti pozneje ne bi dobili zaščitnega zakona. V senatu in zlasti v poslanski zbornici je bilo več poskusov za spremembo tega zakona (njegova številka je 482), ki pa so vsi spodleteli. V drugem členu zakona 482 piše, da republika ščiti jezik in kulturo albanskih, katalonskih, germanskih, grških, slovenskih in hrvaških prebivalcev, ter tistih prebivalcev, ki govorijo francoski, franko-provansalski, furlanski, ladinski, okcitanski in sardinski jezik.

Skupina poslancev Lige (prvi podpisnik Alex Bazzaro) predlaga, da bi zgoraj naštetim jezikom dodali še druge jezike, kot jih imenujejo, in narečja. Seznam, ki je kar dolg, je naslednji: pet različic sardinskega jezika, ki jih govorijo na območju Campidana, Alghera, Logodura, Sassarija in Gallure, jezik Cimbrov in prebivalcev, ki izhajajo s Korzike, faetanščina (narečje iz okolice San Marina), grščina iz Kalabrije in Salenta, narečja, ki jih govorijo v Liguriji, Piemontu, Benetkah in okolici ter na Siciliji, alpinska provansalščina, jidiš, nemški dialekt töitschu (govorijo ga v nekaterih predelih Doline Aoste), albanščina, alemanščina, bavarščina, romski jezik romani in seveda rezijanščina.