David Malalan dobro ve, kako je italijansko šolstvo zapleten stroj in kako se v njem vrti kolesje slovenskih šol. Pred 27 leti je bil imenovan za vodjo uprave Državnega tehniškega zavoda Žige Zoisa v Trstu in tam je še zdaj.
V pogovoru za Primorski dnevnik si je zaželel, da bi se razpis za zaposlitev desetih vodij uprav na slovenskih šolah čim prej premaknil z mrtve točke.
Če razpis za ravnatelje ni obrodil devetih imen, kako bo z razpisom za vodje uprave?
Kar je meni znano, se je prijavilo kar precej kandidatov, tako da bodo verjetno vsa mesta zapolnjena. Upam, da bo postopek čim prej stekel.
Kako se je delo vodje uprave spremenilo, odkar ste vi nastopili službo?
Precej. Kompleksno je bilo že na začetku, saj smo že takrat skrbeli za finance in knjigovodstvo šol, za osebje, plače in nakupe. Od leta 1997 oz. 1999 pa so šole dobile avtonomijo. Takrat je ministrstvo šolam dodelilo tudi pristojnosti, ki so jih do tedaj opravljala šolska skrbništva. Kolektivna delovna pogodba za šolsko osebje predvideva, da bi morale šole imeti tudi upravnega koordinatorja. Ta bi predstavljal za šolsko upravo veliko okrepitev. Tega poklicnega profila pa po več kot desetih letih še vedno niso uvedli. Kljub lepim besedam politikov, da je treba postopke poenostaviti, se delo v šoli z vsakim novim zakonom ali odlokom zakomplicira.
Celoten pogovor objavljamo v današnjem (sobotnem) Primorskem dnevniku.