»Za božič podarite pulzni oksimeter«

Število hospitaliziranih na tržaškem oddelku za intenzivno nego še kar raste. Najmlajši pacient, ki se v teh dneh zdravi na tržaški intenzivni enoti, ima okoli 40 let, najstarejši pa 75. Trenutno je zasedenih 15 intenzivnih postelj, pripravljenih jih imajo 30. Situacija je resna, je povedal vodja oddelka intenzivne terapije v katinarski bolnišnici prof. Umberto Lucangelo, ki nas je včeraj sprejel v četrtem nadstropju katinarske bolnišnice, kjer je intenzivni oddelek za necovidne paciente. Covidne bolnike pa zdravijo v 12. nadstropju kirurškega bloka, je pojasnil sogovornik, ki je dejal, da imajo na voljo še dovolj postelj, a problem niso intenzivne postelje, temveč kronično pomanjkanje ustrezno usposobljenega kadra.

Tik pred začetkom intervjuja se nama je v pisarni pridružil prof. Giorgio Berlot, tudi on vodja oddelka za intenzivno terapijo. Strokovnjaka sta v en glas opozorila, da je covid-19 bolezen, pred katero ni varen nihče, zbolevajo tudi mlajši in tudi ti so lahko potencialno ogroženi. Priznala sta tudi, da si nikoli niti v najhujši nočni mori nista predstavljala, da bosta nekoč paciente zdravila v skafandrih.

Koliko covid pacientov se trenutno zdravi na vašem oddelku?

BERLOT: Trenutno imamo 15 pacientov, pričakujemo pa še enega. V zadnjem mesecu smo pri nas skupno zdravili 55 pacientov. Med prvim spomladanskim valom epidemije, ki je trajal od marca do prvih dni junija, smo skupno zdravili 34 pacientov. Število pacientov se je torej v tem drugem valu skoraj podvojilo.

Koliko let je imel vaš najmlajši pacient in koliko najstarejši?

BERLOT: Najmlajši je imel 18 let, najstarejši na našem intenzivnem oddelku pa 75. 18-letni pacient je žal umrl. Naknadno smo ugotovili, da je poleg covida imel tudi levkemijo. A tega mladenič žal ni vedel. Covid in levkemija sta bila pogubna tudi za 42-letno pacientko, bitko z življenjem je pri nas izgubil tudi 59-letni pacient, ki je imel resne kardiološke težave, za katere prav tako ni vedel, da obstajajo.

Ti mlajši pacienti so torej imeli pridružene bolezni, ki ste jih odkrili med zdravljenjem covida?

BERLOT: Tako nekako. To je najbolj tragična plat covida. Odidejo osebe, ki bi v normalnih okoliščinah lahko živele vsaj še deset, petnajst let. Če umre 72-letnik, ki se je s covidom okužil med rehabilitacijo po možganski kapi, je jasno, da je njegovo smrt povzročil novi koronavirus. Ko pacienta pošljemo na rehabilitacijo, to namreč pomeni, da je na dobri poti okrevanja. Drži torej, da na covid oddelkih umirajo zlasti pacienti s pridruženimi boleznimi, a je ob tem treba povedati, da mnogi pacienti zaradi primarne bolezni ne bi umrli, če se ne bi okužili z novim koronavirusom. Pomislite na vse tiste ljudi z visokim krvnim tlakom, ki so vitalni in v dobri telesni kondiciji; s pomočjo sodobne medicine in zdravil normalno živijo, hodijo na počitnice, v telovadnico. Če se v tem času okužijo s koronavirusom, je njihovo življenje ogroženo.

To pomeni, da novi koronavirus ni samo sovražnik starejših ljudi?

BERLOT: Nikakor ne.

LUCANGELO: Absolutno ne. In tega bi se morali bolje zavedati ljudje, ki podcenjujejo resnost situacije.

Koliko traja hospitalizacija na vašem oddelku?

LUCANGELO: Približno tri tedne.

Zakaj določen odstotek okuženih z novim koronavirusom potrebuje intenzivno in invazivno terapijo?

LUCANGELO: Zato, ker niso vsi enako okuženi. Vse je odvisno od tega, kako se človek odzove na virus, hud potek bolezni pa se običajno pojavi pri osebah, ki imajo tudi pridružene bolezni. Ni potrebno biti Einstein, da razumeš, da več okuženih z novim koronavirusom pomeni tudi več pacientov s hujšim potekom bolezni, ki bodo potrebovali zdravljenje na polintenzivni negi oddelka za pljučne bolezni ali pa na naši intenzivni negi.

Pri nas sprejemamo življenjsko ogrožene bolnike, pri katerih so možni zapleti, ki jih je treba prepoznati in ukrepati. Vzpostavili smo jasen sistem hospitalizacije bolnikov glede na resnost stanja. Imamo oddelke, kjer lahko pacientom pomagajo z neinvazivno ventilacijo, na našem oddelku pa paciente dajemo na invazivno mehansko ventilacijo oz. intubacijo.

Vaši pacienti so torej v stanju globoke nezavesti?

LUCANGELO: Seveda. Invazivna mehanska ventilacija je tvegan postopek, pri katerem se v sapnik porine cevko, za kar je potrebna močna sedacija.

Domnevam, da je treba opraviti veliko intubacij, da postaneš suveren v tem posegu ...

LUCANGELO: Absolutno. To počnemo samo specialisti reanimatologije. Glede na spretnosti, ki jih imamo, smo v vrhu piramide.

To seveda ne pomeni, da smo boljši od drugih kolegov, ampak to, da smo usposobljeni za zdravljenje življenjsko ogroženih pacientov.

So v povprečju oboleli za covidom mlajši, kot so bili v prvem valu?

LUCANGELO: Pacienti so dejansko mlajši, njihovo zdravstveno stanje je tudi resnejše, a za razliko od pomladi, ko smo o bolezni vedeli bore malo ali nič, imamo na razpolago različne inštrumente, s katerimi jih lahko uspešneje zdravimo. Pridobili smo dragocene izkušnje, ki nam pomagajo pri boljši oskrbi bolnikov. A kljub temu ostaja covid-19 še naprej zelo zahrbtna bolezen.

Zakaj zahrbtna?

LUCANGELO: Zato, ker je lahko zavajajoča. To pa predvsem zaradi tihe hipoksemije, ki jo zelo redko srečamo pri nekaterih akutnih ali kroničnih pljučnih bolezni. Označuje bolnike, ki kljub znatnemu upadu zasičenosti krvi s kisikom nimajo občutka težkega dihanja (dispneje). Tiha hipoksemija se dokaj pogosto pojavi pri bolnikih s covidom-19. Ti nimajo občutka težkega dihanja, čeprav je lahko nasičenost krvi s kisikom izrazito zmanjšana. Tiha je tudi zato, ker se prikrade neopaženo in nato, ko je že (pre)pozno, udari na polno, s pogosto tragičnimi posledicami.

Pri hospitaliziranih bolnikih na primer opažamo, da uporabljajo telefon, medtem ko jih moramo zdravniki intubirati. Dihajo hitreje, ne čutijo pa dihalne stiske. V bolnišnici to ni problem, saj spremljamo nasičenost krvi s kisikom, doma pa je to lahko dejansko problem. Zato bi ljudem svetoval, naj si za božič – raje kot da razmišljajo o jedači in pijači – podarijo pulzne oksimetre in naj jih uporabijo v primeru prehlada ali drugih simptomov, podobnih covidu. Padec nasičenosti krvi s kisikom je treba obravnavati skrajno resno in se takoj odpraviti v bolnišnico. Seveda do padca nasičenosti ne pride v primeru običajnega prehlada, v primeru pljučnice pa ja. Ali gre za covidno ali navadno pljučnico, bo presodil zdravnik.

In koliko stane ta naprava?

BERLOT: Cene so raznolike, a mislim, da se dober oksimeter dobi že za 25 evrov.

Vas dnevni porast števila okužb skrbi?

LUCANGELO: Zelo. Zdravstveno osebje je utrujeno, pravega počitka nismo imeli že od prejšnje zime. Za razliko od prvega vala epidemije, ko smo na necovidni intenzivni negi imeli vsega skupaj pet pacientov, jih imamo zdaj enkrat več. Obremenjeni smo torej na dveh frontah. Kadrovsko pa smo podhranjeni. Res je, da je zdravstveno podjetje Asugi zaposlilo nove medicinske sestre, a na našem oddelku potrebujemo visoko kvalificiran kader. Delo na intenzivni enoti zahteva namreč specifična znanja, ki jih je mogoče pridobiti le skozi šolanje in prakso.

Kaj bi svetovali tistim, ki razmišljajo o božičnem kosilu, druženju in počitnicah na smučiščih?

BERLOT: Da je to v danih razmerah popolnoma neprimerno. Dokler bomo v Italiji imeli več sto mrtvih na dan zaradi covida, so vse te želje odveč.

Bo odrešitev prineslo cepivo?

OBA V EN GLAS: Ne vemo, a ga pričakujemo z velikim upanjem.