Za Tatjano Rojc napeto skoraj do zadnjega

Tatjana Rojc je bila pred štirimi leti izvoljena v senat samo zato, ker je bil nosilec liste Demokratske stranke (DS) v FJK Tommaso Cerno hkrati izvoljen tudi v Milanu. Če je bila izvolitev leta 2018 do zadnjega pod vprašajem, je bila pot njene takratne kandidature nekoliko manj strma od sedanje. Tudi takrat ni šlo vse zlahka (po umiku Livia Semoliča so v Rimu odločali med Edijem Krausom, Tatjano Rojc in Martino Malalan), v zelo spremenjeni politični situaciji tokrat pa ni bila v dvomu ponovna kandidatura slovenske senatorke, temveč njeno mesto na kandidatni listi. Spričo krčenja števila parlamentarcev je bilo to bistveno vprašanje.

Kandidatura Tatjane Rojc je romala na državno vodstvo DS z dobro popotnico. En sam parlamentarni mandat, dobro »spričevalo« o opravljenem delu s strani vodstva senatne skupine in podpora strankine slovenske komponente, čeprav z ločenima pozivoma Trsta na eni ter Gorice in Benečije na drugi strani. Njeno ime je bilo na seznamu možnih kandidatov, ki sta ga sestavili tržaško in deželno vodstvo DS. Kot vedno je na koncu odločal Rim, kjer so se stvari zataknile, nato ugodno rešile v prid slovenski kandidatki, nosilki liste DS za senat v FJK.

Enrico Letta se v ključnih trenutkih ni neposredno ukvarjal s kandidaturo slovenske senatorke. Ob robu seje strankinega vodstva in ob drugih priložnostih je stalno poudarjal, da Tatjana Rojc ni samo izraz slovenske manjšine, temveč tudi večjezičnega okolja, ki zaznamuje FJK. To je bila vsebinska osnova njene kandidature, ki jo je zagovarjal Marco Meloni (nobenega sorodstva z Giorgio), eden najožjih sodelavcev tajnika in človek, ki je ob hudih pritiskih, preigravanjih in zamerah sestavil kandidatne liste DS.