Mladi in služba, mladi in zaposlovanje, mladi in delo. S temi temami se bolj ali manj intenzivno ukvarjajo vlade tistih evropskih držav, ki v zadnjih desetletjih še niso uspele oblikovati učinkovitih strategij za razvoj gospodarstva v že dolgo spremenjenih okvirjih globalne družbe. Delo je pomemben del posameznikovega življenja. S socialnega vidika je še vedno vrednota, saj z delom državljani sooblikujejo državo, v digitaliziranem in povsem globalnem okolju pa je vse pogosteje sinonim za službo, torej zgolj zaposlitev, s pomočjo katere si ljudje zagotovijo ekonomsko samostojnost in torej obstoj. Ob prazniku 1. maja nas je zanimalo, kakšen odnos do dela in službe imajo mladi, ki se šele spoznavajo s svetom zaposlovanja in tudi podjetništva. Ali poznajo pravice zaposlenih, ki izhajajo iz zakonov ter kolektivnih pogodb, tj. pravice, ki smo se jim bili v zadnjih dveh pandemskih letih zaradi izrednih razmer pripravljeni odreči? Kako gledajo na fleksibilnost in delo na daljavo, ki sta včasih le korak stran od prekarnosti in izkoriščanja?
Rezultati številnih anket in študij vse bolj kažejo, da so prioritete generacije Z oziroma tako imenovanih zoomerjev precej drugačne od tistih, ki so jih imeli njihovi starši, ko so v 80. in 90. letih prejšnjega stoletja iskali prvo zaposlitev. Za današnje mlade pogodba za nedoločen čas in redni dohodek nista pomembnejša od denimo družbene koristi, zadovoljstva, dobrega počutja in osebne rasti na delovnem mestu. To najbrž izhaja iz dejstva, da živimo v času, ko so na splošno življenjski pogoji boljši in standard višji, zaradi česar delo ni nujno pogoj za preživetje, ampak želi biti tudi ena od aktivnosti, s katero lahko izboljšamo kakovost svojega vsakdana. To potrjujejo tudi naši sogovorniki, mladi od 19. do 25. leta, ki na Tržaškem in Goriškem ter tudi v tujini šele oblikujejo svoje čisto osebne odnose do službe in dela.
RAZLIKA MED DELOM IN SLUŽBO
Naši sogovorniki imajo jasno predstavo o tem, kaj je zgolj služba in kaj predstavlja pojem dela, preko katerega si ljudje prizadevamo doseči cilje, ki imajo tudi neko družbeno korist. 25-letna Jasna Gornik pravi, da je služba zgolj dejavnost, ki jo človek opravlja zato, da se preživlja. 21-letna Sara Wagner iz Križa je prepričana, da ima pojem dela dodatno, pomensko veliko bogatejšo konotacijo, ker v njem vidi tudi družbeno angažiranost ljudi in način, preko katerega bogatimo širšo skupnost. Za 19-letnega Mattea Burija je služba njegova trenutna zaposlitev v trgovini, s katero se je delno finančno osamosvojil od staršev, delo pa bo po študiju opravljal na področju inženirstva.
25-letna Ester Gomisel ne dvomi, da je v njenem primeru delo in služba eno in isto, saj zelo uživa v vlogi profesorice slovenščine in zgodovine na tržaškem liceju Anton Martin Slomšek, medtem ko 23-letni Alek Devetak na trg dela gleda povsem drugače. Z nekdanjimi sošolci goriškega zavoda Jurij Vega je namreč ustanovil zagonsko podjetje Coding duck, kateremu je povsem predan.
SKRBI JIH SAMOURESNIČITEV
Kaj pa skrbi pripadnike generacije Z? Ali jih straši misel, da ne bodo finančno samostojni ali da ne bodo našli zaposlitve? Ester Gomisel iskanje službe sploh ne skrbi. Na trg dela je stopila dokaj pragmatično, saj je po dodiplomskem študiju v Ljubljani izbrala podiplomsko izobraževanje v Italiji, saj se je na tak način izognila težavam pri priznavanju izobrazbe. Zaposlitev je našla še pred zaključkom magistrskega študija. »Že štiri leta sem zaposlena kot profesorica in prihodnost me ne skrbi, saj imam s svojo izobrazbo v naših šolah zelo dobre zaposlitvene možnosti,« odločno pravi mlada slovenistka, ki opaža, da ostale mlade skrbi, da ne bodo našli službe, ki jih bo veselila. Sara Wagner se zaveda, da imajo mladi čas načrtovanje. Ko razmišlja o prihodnosti, pomisli tudi na bivanjsko problematiko, čeprav pravi, da jo še najbolj skrbi »razlika med pričakovanji in realnostjo. Ne toliko v povezavi s plačilom, ampak z zadovoljstvom v službi in osebnim doprinosom k pozitivnim spremembam v družbi.« Podobno meni tudi Matteo Buri, ki sicer prizna, da je skrb mladih na začetku usmerjena zlasti v zaslužek, čeprav bi morali razmišljati bolj o izbiri tiste poti, po kateri bodo dosegli zastavljene cilje. Alek je že oblikoval podjetniški pogled na stvari, zato ga skrbi zlasti zakonito delovanje startupa, saj se v množici zakonskih predpisov na področju informatike lahko mimogrede zgodi kršitev in dodaja: »Zavedam se, da je moje delo polno tveganj in da se lahko zgodi tudi stečaj, vendar sem izbral to pot, ker mi je takšno delo zelo všeč. Opažam pa, da je veliko mojih znancev nezadovoljnih v službi.«
Jasna Gornik bo v kratkem zamenjala službo, iz Slovenije, kjer je delala v industriji športne opreme, se bo preselila v Italijo, kjer bo delala na področju telemarketinga. Za spremembo se je odločila kljub temu, da je še pred kratkim menila, da bo v Sloveniji ostala še dolgo. V službi se je namreč počutila dobro, pogoji dela so bili odlični, najemnina za stanovanje pa previsoka. Ko je začela razmišljati o nakupu stanovanja v Italiji, je ugotovila, da zaradi službe v Sloveniji ne bo mogla dobiti kredita, ker so pogoji italijanskih bank zelo strogi. Njena prioriteta je bila ureditev bivanja, zato je enostavno zamenjala službo. Pravi, da jo prihodnost ne skrbi, tako kot je zamenjala službo zdaj, jo bo najbrž lahko še v prihodnje.
Več v današnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku.