Zakaj naj bi Slovenci v Italiji beležili nižjo precepljenost?

Znano je, da v Trstu beležijo nižjo precepljenost v primerjavi z državnim povprečjem. Nižji delež cepljenih prebivalcev imajo tudi okoliške občine, v katerih med drugim živi veliko Slovencev. Odstotek cepljenih je nizek tudi v Bocnu oziroma tam, kjer živi veliko nemško govorečih ljudi. Tudi sosednji Avstrija in Slovenija imata nizek odstotek cepljenih ljudi v primerjavi z Italijo, nizko zanimanje za cepljenje pa so na splošno doslej pokazali tudi prebivalci vzhodnih držav. Zakaj je tako? Pravega odgovora na to vprašanje najbrž nima nihče, najverjetneje niti ne obstaja, nekaj vprašanj pa smo vsekakor postavili profesorici Antonelli Pocecco, sociologinji kulturnih in komunikacijskih procesov, ki poučuje na Univerzi v Vidmu. Ko smo jo poklicali, je sama takoj izpostavila premiso, da se sama ni poglobila v to temo ter da pravih teoretskih temeljev o tem nima, s svojim znanjem in izkušnjami pa nam je nedvomno pomagala pri razmišljanju o teh vprašanjih.

V zadnjih tednih smo zabeležili naraščanje okužb v nekaterih tržaških občinah, v katerih živijo Slovenci in v katerih je precepljenost podpovprečna. Podobno se dogaja v Bocnu, kjer nemško govoreča skupnost prav tako beleži nižji odstotek cepljenih prebivalcev. Ali obstaja kaka teorija, ki naj bi poskušala pojasniti, zakaj naj bi bili pripadniki določenih skupnosti bolj skeptični do cepljenja?

Kljub temu, da se strokovno ne ukvarjam s to temo, sem tudi sama povezala ta primera, ki sta si zelo podobna. Najprej bi izključila katerikoli kulturni determinizem, razmišljala pa bi bolj o nekem ambientalnem vprašanju v širšem pomenu besede. Gre namreč v obeh primerih za skupine ljudi, ki živijo v svojevrstnih okoliščinah, kot so lahko vasi na Krasu ali vasi v hribovitih predelih v okolici Bocna.

Najprej naj omenim, da imajo ti ljudje po moji oceni bistveno bolj neposreden, tesen odnos z naravo. Zaradi tega se lahko v zavest teh ljudi usidra napačno prepričanje, da njihov organizem odreagira na drugačen način zaradi različne kakovosti življenja, ki je po eni strani vezano na večji stik z naravo, po drugi strani pa na oddaljenost od urbanega življa in od problematik, ki so s tem povezane, kot je npr. večja onesnaženost. Drugi razlog, ki bi ga navedla, pa je dejstvo, da gre za majhne skupnosti. V teh odigravajo ključno vlogo določene osebe, ki jih lahko imenujemo oblikovalci javnega mnenja oz. neki vzorniki. Ti lahko namreč vplivajo na mnenje drugih ljudi, saj so medsebojni stiki bolj intimni, vsi se poznajo itd. Ko se nekoga osebno ceni in spoštuje, je nato lažje slediti njegovemu razmišljanju.

Pogovor s profesorico Antonello Pocecco si lahko v celoti preberete v današnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku.