Zavedali smo se, da bežimo pred vojno

»Zbudi se, moramo na pot!« Te besede so v noči ruskega napada na Ukrajino prebudile Abela Poleseja, ki je na obisk k svojima otrokoma v Kijev prispel le dan prej. »Ob 5. zjutraj, po dveh urah spanja, sploh ne veš, kam bi lahko bežal,« se tistega trenutka spominja predavatelj in raziskovalec, ki se po Evropi, v državah bivše Sovjetske zveze in jugovzhodne Azije ukvarja z izobraževanjem strokovnjakov na področju socialne obnove in reševanja konfliktov.

Deset minut kasneje je že bil na begu z otrokoma, bivšo ženo, njenima staršema, starima staršema in sedanjim možem, mačkama in psom. Za sabo so pustili čisto vse, skočili so v dva avta in se podali proti Romuniji ter čez noč postali del množice zdaj že več kot 1,7 milijona beguncev, ki so v zadnjih dneh zapustili državo. Neverjetno odisejado je opisal v treh člankih, ki so objavljeni na spletni strani globalvoice.com. V njih lahko beremo, kako je bilo iz ure v uro vse huje, saj se je uresničilo dotlej nepredstavljivo.

Abela Poleseja smo včeraj priklicali po telefonu. Trenutno je na varnem v Parizu, beg iz Kijeva je zanj le grd spomin.

Ali je cela vaša razširjena družina na varnem?

Od vsega začetka me je skrbelo predvsem za otroka. K sreči sta na varnem v Belgiji, kjer smo sicer živeli že prej. Jezik poznata in vpisal sem ju v šolo. Nabaviti pa smo morali obleke in ostale potrebščine, saj smo vse, kar smo imeli, pustili v Kijevu. Moj bivši tast pa žal ni mogel čez mejo, saj moškim med 18. in 60. letom starosti ni dovoljeno zapustiti države. Njegova žena in starši ga niso hoteli pustiti samega, tako da so trenutno nekje v bližini romunske meje.

Napad vas je torej presenetil. Ali niste niti pomislili na možnost, da bi se lahko zgodil?

Nikakor. Nihče si ni niti v najhujših sanjah predstavljal, da se lahko kaj takega sploh zgodi. Niti predsednik Zelenski ali mediji, edino ameriške obveščevalne službe so zatrjevale, da Rusija pripravlja napad, v kar pa evropske agencije niso bile prepričane. Vsi smo mislili, da Putin zgolj izziva, tako kot je to počel vsa ta leta. Invazija nas je presenetila in šokirala. Tašča sprva sploh ni hotela na pot, naivno je ponavljala, da Putin ne bo nikoli pobijal Ukrajincev, bratskega naroda. Smo pa bili zelo hvaležni tastu, ker ima vedno poln tank v avtu in smo enostavno odšli.

Več v današnjem (torkovem) Primorskem dnevniku.