Zgodba o malih, srednjih in velikih fašistih

O fašističnih dejanjih v »prekrasnem mestu« najraje ne bi pisal, v Trst in na Kras bi Andrea Scanzi, kolumnist dnevnika Il Fatto quotidiano, pisatelj in televizijski komentator, raje prišel, da bi okusil kozarec vitovske, vina, ob katerem se mu odpre srce. Pa vendar, aktualne razmere in vse pogostejša apologija najtemnejših časov italijanske zgodovine so ga vzpodbudile k pisanju neke vrste priročnika za odpor proti vsem skrajnim desnicam. Sfascistoni – Manuale di resistenza a tutte le destre (Sfascistoni – Priročnik za odpor proti vsem oblikam desnice) se namreč glasi naslov zbirke kratkih zgodb o nesrečnih dogodkih na italijanski desnici, ki zaseda najvišja mesta na lestvici najbolj branih knjig v Italiji.

Ne le neofašisti, Scanzija, ki se je kljub številnim televizijskim in drugim obveznostim odzval na elektronsko sporočilo in privolil v telefonski pogovor, motijo tudi proticepilci, ki jim je s svojim značilnim ostrim tonom na družbenih omrežjih in v televizijskih studiih namenil nemalo kritik. Z njimi se je tudi sprl, letele so psovke in žalitve. S svojima dvema milijonoma sledilcev na Facebooku 47-letnik iz Arezza vsekakor pomembno vpliva na dojemanje družbeno-političnega dogajanja v republiki, v kateri bi moral biti antifašizem po njegovem mnenju nekaj povsem samoumevnega.

»Fašizem ni mnenje, je zločin.« Knjigo Sfascistoni začenjate z znamenitim citatom predsednika italijanske republike Sandra Pertinija. So te besede danes še vedno aktualne?

Pertinijeve besede se mi zdijo banalne. Italija je demokratična republika, ki je zrasla iz antifašizma. Kdor se nima za antifašista, se sploh ne bi smel spuščati na politično polje. Pertinijeve besede pa skoraj 80 let po koncu druge svetovne vojne še vedno delijo družbo. Za desnico v Italiji antifašizem ni nekaj samoumevnega. Dovolj je, da pomislimo na Mattea Salvinija in Giorgio Meloni, ko ju sprašujejo, ali sta antifašista. Izmikata se jasnim odgovorom in se izgovarjata, češ da sta proti vsem totalitarizmom. Zaradi tega so danes žal Pertinijeve besede izredno aktualne, čeprav bi moral biti v demokratični republiki antifašizem nekaj povsem samoumevnega.

Kje v Italiji danes še opazite fašizem in fašiste?

Opažam manjše in srednje velike fašiste v bolj zakotnih italijanskih mestih in pokrajinah. Primeri, ki jih navajam v knjigi, se morda na prvi pogled zdijo smešni, vendar je vsak še tako nepomemben občinski ali deželni svetnik najprej politik. Fašizem se kaže tudi na socialnih omrežjih, kjer prihaja do normalizacije protisemitskih izjav in drugih povsem fašističnih gest, kakršna je stegnjena desnica, kar se sprejema kot hecna dejanja posameznikov. Fašizem pa se poraja tudi v podcenjevanju omenjenih grozot, do česar prihaja na desnem političnem polu. Bodimo jasni: fašizma s fesom, pendrekom in Giovinezzo ne bo več. V Melonijevi in Salviniju pa vidim totalitaristične težnje, skrajni populizem najslabše vrste in ekstremni nacionalizem. Liga in Bratje Italije nikoli nista povsem prekinila vezi s fašistično ideologijo, saj skrajna desnica dokazano predstavlja dober del njune volilne baze.

Ena od značilnosti staro- in novodobnih fašizmov je omejevanje pravic manjšin in njihovo zatiranje. Katera je danes vloga manjšinskih skupnosti v politični debati in zoperstavljanju različnim vrstam neofašizma?

Manjšinske skupnosti so prva tarča vsakega totalitarizma. Fašizem se znaša nad tistimi, ki se mu zdijo drugačni, čeprav to ni res. Fašizem drugačnost vidi v osebah z netradicionalnimi spolnimi identitetami ali v pripadnikih manjšinskih jezikovnih ali religijskih skupnosti. Dokaz za to so pogosti Salvinijevi ali desanti Melonijeve na pripadnike določene skupnosti ob dogodkih črne kronike, v katerih so vpletene osebe, ki niso katoliške veroizpovedi. Melonijeva in Salvini morda res nista fašista v pravem pomenu besede, v njuni politični propagandi pa se kažejo fašistični mehanizmi. Ena od oblik fašizma je tudi aplavz, ki se je v desnih senatnih klopeh razlegel ob zavrnitvi zakonskega predloga Zan proti homofobiji, transfobiji in diskriminaciji oseb s hendikepom, ter izražanje podpore diktatorju Viktorju Orbanu, ki je sprejel sramotne zakone v škodo LGBT skupnosti. Politika bi morala brezkompromisno ščititi manjšinske skupnosti. Salvini pa se najprej hvali, da obožuje glasbo Fabrizia De Andréja, v resnici pa napada vse tiste, ki jih je De André tako zelo ljubil in opeval.

Več v današnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku.