»Življenje je vredno več, kot nekateri želijo priznati«

Vojka Gorjup je po končanem študiju na Medicinski fakulteti v Ljubljani opravila specializacijo iz interne medicine in končala podiplomski študij iz pulmologije. Zaposlena je v Centru za intenzivno interno medicino, ki deluje v okviru Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana (trenutno je odgovorna tudi za organizacijo oddelka intenzivne medicine za COVID bolnike), je predsednica Strokovnega kolegija za intenzivno medicino pri kliničnem centru in članica Republiške strokovne komisije za intenzivno medicino. Poleg rednega kliničnega dela v intenzivni enoti in ambulanti, se ukvarja tudi z znanstveno raziskovalnim in pedagoškim delom. Je direktor ECMO centra, kot specialistka intenzivne medicine pa se ukvarja s kritično bolnimi pacienti, posebno s tistimi z boleznimi srca in ožilja. V obdobju epidemije, ki ga trenutno preživlja v domači izolaciji (s kolegi se namreč na oddelku vrstijo), je pristala na pogovor za Primorski dnevnik.

Katere so v dani situaciji najbolj opazne spremembe, ki jih opažate pri svojem delu?

Vse lahko delam mirno, brez hitenja. To mi veliko pomeni. Kljub izolaciji pa skušam ostati v stiku s svojim oddelkom, sodelavci.

Kako poteka vaš vsakdan v karanteni?

Predvsem lahko zjutraj malo poležim, recimo do osmih, mirno spijem kavo in pojem zajtrk. Potem se usedem za računalnik. Odgovorim na e pošto, jo napišem. Pregledam tudi, če je na oddelku kaj novega, nov bolnik. Potem pa se lotim še drugega nujnega službenega dela; vnašanje podatkov v registre, popravljam seminarje zdravnikov na podiplomskem študiju in pregledujem literaturo na njihovo temo. Okrog treh je čas za kosilo. Popoldne pa je samo moje. Sprehod na Golovec, kolesarjenje, branje knjige. Večere običajno preživim s knjigo ali ob gledanju TV. Ja, redno tudi spremljam dogajanje v zvezi z epidemijo, saj sem odgovorna za organizacijo oddelka intenzivne medicine za COVID bolnike v glavni stavbi Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana. Pa še kakšen video sestanek se najde ...

Ali se je po vašem mnenju stroka v Sloveniji ustrezno odzvala na epidemijo novega koronavirusa?

O politiki ne bi govorila. Se nanjo premalo spoznam. Če pa pri tem mislimo zdravstveno, je razen začetnih spodrsljajev reakcija zdravstva bila dovolj hitra in pravilna. Seveda v danih možnostih. Hitra organizacija, širjenje realnih informacij javnosti in sodelovanje z vlado je bilo po mojem mnenju dovolj dobro. Pomanjkanje posteljnih kapacitet, predvsem intenzivnih, ad hoc odpiranje novih, le delno ustreznih oddelkov pa kaže na to, da Slovenija ni pripravljena na katastrofe, kot je ta epidemija.

Kaj bi bilo, če bi doživeli še večji potres z večjim številom poškodovancev? Katastrofa! Že leta opozarjamo na slabo stanje intenzivnih enot, kjer se zdravijo bolniki, ki so življenjsko ogroženi. Pa nič. V ljubljanskem kliničnem centru nam že vsaj 15 let obljubljajo nove prostore ... Vlade se menjajo, ministri prihajajo in odhajajo, mi pa delamo v istih, neustreznih razmerah. In oprema! Ne samo, da je je premalo, veliko jo je zastarele. Veliko je bilo napisano o nabavi ventilatorjev (aparatov za bolnike, ki ne morejo sami dihati). Sedaj so jih menda nabavili veliko število, vendar tehnično slabih. V normalnih razmerah teh aparatur ne bi uporabljali. To pač moram povedati. Žal, je tu spet politika.

Kaj nam lahko poveste o domala diametralno nasprotnih situacijah in potekih okužb v Italiji in Sloveniji?

Ne vem točno, v čem je problem Italije. Vsekakor so verjetno na epidemijo prepozno reagirali. Veliko število okuženih je najverjetneje posledica pozne reakcije in tudi mentalitete Italijanov, ki se radi družijo ... Glede dokaj visoke smrtnosti pa je očitno, da je vsaj v enem delu odpovedal njihov zdravstveni sistem – premalo osebne varovalne opreme in zato veliko število obolelih in tudi umrlih med zdravstvenimi delavci, premalo posteljnih kapacitet. Bili so prvi v Evropi, ki so doživeli epidemijo v polnem obsegu in verjetno tudi zaradi tega več obolelih, prepolne intenzivne enote, veliko umrlih. Vse ostale evropske države smo se vsaj nekaj že lahko naučile od njih.

Glede števila umrlih bi dodala samo še to. Bolnik, ki ima številne pridružene bolezni, dobi covid okužbo in umre, ni nujno, da je umrl samo zaradi dodatne okužbe. Verjetno ta okužba samo poslabša njegove druge bolezni, tako kot bi jih katerikoli drug virus. Takega bolnika lahko prijavimo kot smrt zaradi covid okužbe ali pa kot smrt zaradi njegovih osnovnih bolezni. Najverjetneje tudi v takih primerih nastajajo razlike v številu umrlih.

V znanstvenih krogih veljate za avtoriteto na področju metodologije ECMO. Kaj lahko o metodi ECMO poveste nam nepoznavalcem?

ECMO je metoda, s katero pomagamo bolnikom, ki jim močno oslabi ali popolnoma preneha delovanje srca ali pljuč. Z metodo kupimo čas do ozdravitve organa. Kri iz bolnikovega telesa speljemo s pomočjo črpalke preko posebne membrane, kjer dovajamo kisik in odvzemamo ogljikov dioksid in deluje kot naša pljuča. Kri vračamo v bolnikovo telo obogateno s kisikom. Metoda je zelo agresivna, povezana z zapleti, omogoča pa preživetje tistim, ki bi brez uporabe ECMO umrli.

Na kakšen način in ali bi lahko omenjena metoda služila pri virusnih okužbah, kot je npr. koronavirus?

Seveda. Z ECMO pogosto rešujemo življenja bolnikov z gripo in odpovedjo pljuč ali srca, ki je posledica okužbe z virusom influence. Po mednarodnih podatkih, ki jih redno prejemam, je število bolnikov, zdravljenih z ECMO ob okužbi s koronavirusom, relativno majhno, v Evropi le 75. Mi smo imeli enega bolnika, ki pa je žal umrl zaradi drugih zapletov. Če primerjamo z gripo, je v letu 2009, ko smo imeli hudo epidemijo H1N1, bilo v Evropi zdravljenih z ECMO kar 42 % bolnikov. Razlika je posledica povsem drugačnih sprememb na pljučih, ki jih povzroča koronavirus. Ne glede na to, pa še vedno obstajajo posamezni bolniki s covid okužbo, ki jim lahko pomagamo z ECMO.

Ali obdobje izolacije spodbudno deluje na vaše življenje in delo?

Ja in ne. Glede mojega življenja je takole: vse lahko opravim mirno, redno kuham in jem. To je dobro. Zelo pa pogrešam stike z mojimi otroki, vnuki, ki so sedaj omejeni le na video klice. Pogrešam osebni stik, objem. Glede dela pa prav tako: kot zdravnica zelo pogrešam delo z bolniki, saj ga imam po 38 letih dela še vedno rada. Vzdržujem stik z oddelkom preko oddaljenega dostopa, ki sem si ga uredila kot pomoč za delo od doma; me pa izolacija spodbuja, da si kaj več preberem in pridno delam tisto, kar med rednim delom ne uspem ...

Se držite zapovedanih omejitev gibanja in druženja?

Ja, sem kar resna glede tega, samo včasih malo prekršim popolno izolacijo. Spijem kavo s sosedo.

Kako v tem času skrbite za vaše psihofizično dobro počutje?

Meni najbolj olajša izolacijo redna fizična aktivnost, hoja, kolesarjenje. Med branjem knjig mi misli pogosto uhajajo na realno situacijo, tako da moram včasih dvakrat prebrati isto stran. Zelo se zaposlim tudi z urejanjem fotografij. Veliko sem potovala, fotografije so ostale ves čas neurejene in tako je sedaj pravi čas tudi za to. Pa video klici družine in prijateljev.

Obdobje pred in po koronavirusu. Ali mislite, da se bo posebej na področju zdravstva karkoli spremenilo?

Kot sem že rekla, 38 let delam v zdravstvu, veliko različnih obdobij zdravstva sem preživela, pogosto obupala nad stanjem, a ostajam optimist. Človeško življenje je vredno več, kot nekateri želijo priznati ali pa tega ne vidijo. Upam, da se bomo vsi iz te hude izkušnje tudi kaj naučili. Vsi. Tudi naši politiki.