V oporo so šolam, otrokom in staršem

Slovenski dijaški dom Srečko Kosovel bo danes potegnil črto pod svojo razvejano dejavnost, saj bo ob 18.30 (v drugem sklicu) na sporedu občni zbor. Gre za eno izmed slovenskih organizacij z najštevilčnejšo populacijo in najživahnejšim vsakodnevnim vrvežem, saj se na sedežu v Ul. Ginnastica redno mudijo mladi prav vseh starosti.

»Uslužbencev je okrog 65, pa še kak sodelavec. Članov je nekaj čez 350, v Dijaški dom pa dejansko vsakodnevno zahaja približno 200 otrok. Potem imamo še Ptičke brez gnezda (mladoletne tuje državljane brez spremstva, op. ur.) in otroški vrtec, ki je občinski in šteje 45 otrok. K vsemu temu gre dodati še starše, ki pridejo po otroke,« pravi ravnatelj Gorazd Pučnik. Dejavnost Dijaškega doma zajema pošolske dejavnosti za učence in dijake različnih starosti, zasebne otroške jasli, Ptičke brez gnezda in socialne programe.

Je število otrok in mladih, ki obiskujejo Dijaški dom, stabilno ali pa morda v porastu?

Hiša je polna, zato imamo malo možnosti razvoja, ko govorimo o številkah. Učilnice so polne, zato imamo recimo pri osnovnošolcih žal številčno omejitev. K nam zahaja na pošolski pouk 95 osnovnošolcev, za kaj več pa nam enostavno primanjkuje učilnic. Morda si bomo domislili še eno dodatno učilnico, dejstvo pa je, da imamo prostorsko omejitev.

Pred svetoivansko šolo je leto za letom opaziti več kombijev Dijaškega doma. Zdi se, da je storitev uspešna.

Uspešnost naj ocenijo drugi. Dijaški dom je od vedno v oporo naši skupnosti in predvsem šoli. Šola je naša velika letalonosilka, mi pa smo hidrogliser ob njej.

Potem so tu starši. Pogosto sta oba v službi, v šoli pa se popoldanski pouk zaključi ob 15.30-16. uri. To večkrat ne zadošča. Poleg tega pa je veliko družin, v katerih pogovorni jezik ni ali ni samo slovenščina, zaradi česar potrebujejo otroci večjo oporo pri pisanju nalog. Otrok uporablja slovenski jezik v šoli predvsem pasivno, kar je normalno, če je v razredu po dvajset otrok. Moraš poskrbeti tudi za aktivno rabo jezika, na primer pri pošolski dejavnosti, drugače ta jezik ne bo tvoj.

Med neslovenskimi in narodnostno mešanimi družinami, katerih otroci obiskujejo slovenske šole, je povpraševanje veliko, kajne?

Da. Točnega podatka nimam, a okvirno bi rekel, da je delež teh družin pri nas 60- ali vsaj 50-odstoten.

Potem imamo pa pomoč dijakom srednjih šol, ki potrebujejo tudi neko specifično pomoč, ko je kaka težava. Ko je nekaj narobe z avtomobilom, lahko kaj popravimo doma, za ostalo pa gremo pač k avtomehaniku.

Vašo dejavnost ste nekoliko uskladili s športnimi aktivnostmi na Stadionu 1. maj, kjer predsedujete Boru. Kombiji pripeljejo tja otroke ...

To je del nečesa, kar smo že počeli. Jaz sem tam predsednik, a tudi odbor Dijaškega doma dobro razume pomen Stadiona. Borov blagajnik pa je Marco Delise, ki ima torej prav tako dvojno vlogo, saj delava skupaj v uradu Dijaškega doma. Starši morajo vsak dan prevažati otroke sem ter tja, če pa jim mi prihranimo eno pot, jim je to v pomoč.

Ali bo z »novim Stadionom«, ki se snuje, ta sinergija še okrepljena?

Jaz upam, da bo. Naše telovadnice so zasedene od 16. ure, torej od zaključka pouka, do 19. ure. Takrat se odvija dejavnost in ni slučaj, da v tistem časovnem terminu tudi na Stadionu prostori primanjkujejo.

Če se povrneva v Dijaški dom, kako je z otroškimi jaslimi? Je otrok dovolj?

Da, dovolj jih je. Mislim, da bi bilo povpraševanje lahko še večje, ampak občasna delna nezasedenost jasli (tega problema v tem trenutku ni) je odvisna od socialne strukture te naše države, ki peša. Jasli so na splošno razmeroma draga zadeva, saj potrebuješ po enega vzgojitelja za sedem otrok, z eno osebo pa ne kriješ celotnega delovnega urnika. Mogoče pa veliko staršev ali bodočih staršev ne ve, da so v zadnjih petih letih – to moram priznati – uvedli razne finančne podpore, s pomočjo katerih se cena v zasebnih jaslih, ki sodelujejo z Občino Trst, zniža – in postane sprejemljiva.

So otroci v glavnem iz mesta?

Večinoma, a tudi iz okolice. Ko imamo pred sabo zemljevid, ne smemo gledati samo tega, kar je v bližini določene šole, ampak tudi vpadnice. Tudi zaradi tega, in seveda zaradi kadra, je na primer uspešna katinarska šola. Pomembno je, da je šola blizu kake prometnice, kjer lahko ustaviš vozilo. To je že logistika: žal je z našimi ritmi tudi to postalo pomembno.

Pa še Ptički brez gnezda. Kakšen je položaj pri vas, v času, ko je govor o valu migrantov na balkanski poti?

Na podlagi statističnih podatkov o mladoletnikih brez spremstva trdim, da je bil v naši deželi v teh letih nek porast, ampak ne tako velik. Smo pač na prehodni poti, po kateri se ljudje premikajo že vsaj 2600 let. Lažje je iti peš čez Balkan kot pa po morju z gumenjakom. Število migrantov se v Italiji niža, v Furlaniji Julijski krajini pa ne. Občutek imamo, da se je pot le malce premaknila.

Koliko ptičkov gostite?

Okoli 38.

Od kod prihajajo?

V glavnem so iz Kosova, Bangladeša, Pakistana in Afganistana. V zadnjih desetih letih je navednih za 86 odstotkov.

Ali se je na tem področju kaj spremenilo, odkar je deželno upravo prevzela desna sredina?

Kar se tiče mladoletnikov, za zdaj še ne. Mladoletni migranti so po ustavi in na podlagi mednarodnih dogovorov veliko bolj zaščiteni. Princip je ta, da ko se v Trstu znajde mladoletnik brez spremstva, je de facto zanj odgovoren župan. Občina ga potem zaupa določeni ustanovi. Drugače je pri polnoletnih, s katerimi se mi ne ukvarjamo. Tam se nekaj premika in je občutiti določene spremembe.

Hvala za pogovor.

Naj dodam še to. Pri tako široki paleti dejavnosti imamo tudi velike odgovornosti in preglavice, upravni odbor pa nam je ob vsaki težavi vedno ob strani.

Aljoša Fonda

Več novic na www.primorski.eu