»Po bolezni sem se približal Bogu«

37-letni Zivic - njegov oče je Barkovljan (»Bil je zelo vesel, ko sem mu povedal, da bom igral za slovensko ekipo Bor«), Diego pa je od vedno živel pri Sveti Soboti - je svojo kariero začel pri tržaški ekipi Poggipaese, ki jo je vodil trener Dario Bocchini. »Nato sem se pridružil mladinskim ekipam Stefanela in igral s člansko ekipo Illycaffè. Po enoletni izkušnji so se pri tržaški ekipi odločili za drugačne izbire in odšel sem v Potenzo. Odtlej sem začel krožiti po Italiji. V A1-ligi pa sem igral le nekaj sekund z ekipo iz Reggio Calabrie. Na igrišče pa me je trener poslal le, ker sem bil zelo mlad. Klasični sladkorček,« je svojo košarkarsko pot na kratko obnovil Zivic.
Nato pa ...
Dogodek, ki mi je spremenil življenje. Na klasičnem dermatološkem pregledu mi je zdravnik odkril melanom, ki sem ga na srečo prebolel brez večjih težav in pretresov. Odtlej se mi je radikalno spremenilo življenje. Po eni strani sem se prestrašil, po drugi strani pa sem to sprejel kot znamenje, kot signal. V življenju je šport le postranskega pomena. Obstajajo druge bolj pomembne vrline, ki sem jih dotlej mogoče zanemarjal. Kot poklicni košarkar sem pač živel dobro in sem v malem okusil tudi trenutke slave. Veliko smo se zabavali. Žurov in pijače je bilo na pretek. Po tem dogodku sem se vrnil k veri, ki je vsekakor nisem nikoli popolnoma zanemarjal. Vrnil sem se k Jezusu.
Ali si že kot otrok oziroma mladostnik obiskoval cerkev?
V Trstu sem stalno obiskoval evangeličansko cerkev. Nato, po 18. letu starosti, sem odšel z doma in sem živel tipično življenje športnika. Podpisal sem prve pogodbe in se veliko zabaval s prijatelji. V teh letih sem se precej oddaljil od Boga. V tem obdobju sem imel druge izkušnje, ki pa jih sprejemam kot del življenja. S pomočjo teh sem nato še bolj utrdil svojo vero.
Kako pa si se vključil v skupino Kristusovih športnikov (Atleti di Cristo)?
Po bolezni sem skoraj vsak dan zahajal v cerkev in sem vsak dan bral Sveto pismo. Predal sem se veri. Ko sem igral v Trentu, mi je bila tamkajšnja evangeličanska cerkev stalno ob strani in me je podpirala. V Trentu sem se vključil v skupino Kristusovih športnikov, med katerimi so tudi nogometaš Catanie Nicola Legrottaglie, igralec Lazia Hernanes, nekdanji nogometaš Triestine Elvis Abbruscato, pa tudi Cavani, Lucio in drugi. Med znanimi je še Kakà in še bi lahko našteval.
Nicola Legrottaglie je v svoji avtobiografiji priznal, da je živel zelo razuzdano in razkošno. Pravi, da je veliko grešil.
Ko sem bral njegovo knjigo, sem se nekako prepoznal z njim. Tudi zaradi tega sem se vključil v skupino Kristusovih športnikov.
Ali je res, da podariš nasprotnikom pred vsako tekmo Sveto pismo?
Velja. S tem želim vsaj malo seznaniti košarkarje, kaj pomeni vera. Vesel bi bil, da bi se še drugi približali Bogu.
Ali tvoje darilo vsi sprejmejo? Ga je mogoče kdo zavrnil?
Sveto pismo podarjam že tri leta in na srečo knjig nisem nikoli videl v smeteh. Nekateri so jo sicer pustili v slačilnici.
Kaj pa na igrišču?
Nekoč sem nekoga zaustavil s prekrškom in mi je očital, češ da so tudi Kristusovi športniki tako nešportni. Nisem pa reagiral. Prekrški so pač del košarkarske igre.
Kako pa reagiraš na kletvice?
Priznati moram, da sem nekoč tudi jaz preklinjal. Nato pa sem nehal in zdaj me kletvice zelo motijo, saj so čisto brez zveze.
Kaj pa soigralci? Preklinjajo?
Vedo, da me to moti in skušajo zamolčati oziroma reči kaj drugega.
Ali so te pri Boru sprejeli dobro?
Mislim, da so me. Priznati moram, da sem pri Boru našel novo družino, saj je klub zdrav in spoštuje športne vrline.
Ali si podaril Sveto pismo tudi svojim soigralcem?
Sem, toda šele prejšnji teden.
Odhajaš v Afriko?
Odšel bom na nekajtedenski misijon v Gvinejo Bissau (Diego je na črno celino odpotoval v četrtek op. av.). Zame bo to nova življenjska izkušnja, saj je afriška država med najbolj revnimi na svetu. Za to sem se odločil že novembra. Mogoče sem bom nekega dne odločil za misijonarsko službo. O tem bom odločal Bog.