Nedelja, 04 december 2022
Iskanje

Diemberger in osemtisočaki

27. feb. 2016 | 19:00
Dark Theme

Srečali smo ga v Ljubljani na 10. Festivalu gorniškega filma, ki se je v prejšnji teden z odmevnim uspehom zaključil s središčem dogajanja v Cankarjevem domu. Je edini še živeči prvopristopnik na dva osemtisočaka, Daulaghiri in Broad peak. Nesrečna zgodba na njem junija 1957 ostaja legendarna. V alpskem stilu, brez kisika in višinskih nosačev sta na vrh stopila s Hermanom Buhlom, ki se je malo zatem smrtno ponesrečil. V začetku 60. kot gorski vodnik deluje na območju Mont Blanca. Slavna zgodba iz leta 1963 priča o junaškem preživetju z ženo Tono Sironi v štiridnevnem viharju na južnem grebenu Aiguille Noire. Reši jih skupina alpinistov, med katerimi je bil Walter Bonatti. V svoji karieri je izdal mnogo knjižnih in filmskih uspešnic. Leta 2013 je za življenjsko delo prejel Zlatega cepina, najvišje mednarodno odlikovanje na področju alpinizma.
Rojeni ste v Beljaku, na Tromeji. Kakšne zgodbe, poznanstva, srečanja ste v teh letih nabrali na račun stika treh narodov, kultur in jezikov? Kako vi doživljate meje med Avstrijo, Slovenijo in Italijo?
Italijanski pisatelj in alpinist Sergio De Infanti je leta 2001 objavil knjižico Gorizia è nostra, v kateri obravnava nič kaj herojske dogodke iz 1. svetovne vojne na tem območju. Po mojem je ena najboljših, kadarkoli napisanih na to temo. Naenkrat so ljudje streljali eden na drugega, in to zato, da bi preživeli velike neumnosti bojevanja med generali in oblastniki. Sam dobro živim v Sloveniji, v Italiji, Avstriji. Meje zame ne obstajajo. Razumem lahko, da je zgodovina zgradila svoje meje, a vedno so obstajali ljudje, ki so šli, odpotovali, presegli te meje.
Kako doživljate letošnji obisk na Festivalu gorniškega filma v Sloveniji? Smo Slovenci res gorniški narod?
Nobena novost ni to, na lastni koži sem to ugotovil že dolgo nazaj. Aleš Kunaver je bil s Tonijem Hiebelerjem v gorah med tragedijo s helikopterjem. Aleš si je zamislil in realiziral projekt prvih tečajev za višinske nosače, šerpe v Nepalu. Potem se spominjam Vinka Bertonclja, bil je z argentinsko odpravo na Daulaghiriju leta 1954. Poslal mi je nekaj fotografij, ki dokazujejo, da so že tistega leta skoraj priplezali na vrh tega osemtisočaka. Neverjetna ekspedicija. Potem še nekdo iz sodobnosti, ki je vse postavil na kocko: Tomaž Humar. Vsakič, ko si mu stisnil roko, ti je kmalu zdrobil kosti. Vse je tvegal, tale južna stena Daulaghirija ... smrtonosna! Prej ali slej bi umrl zato, ker je želel izpolniti svoje želje, svoje življenje. A prej ali slej bomo umrli vsi. Viki Grošelj je bil na Gašerbrumu 2 medtem, ko smo mi plezali K2. Takrat je posnel serijo fotografij, ki so ponazarjale spreminjanje himalajskega vremena. Te slike sem vključil v svojo knjigo »K2 – Neskončni vozel. Sanje in usoda«, ker so fenomenalne. In še ženska ... ah, ta imena ... seveda! Ines Skok in njen mož Janez. Poznam ju že dolgo, za založbo Sidarta želita prevesti mojo knjigo.

Celoten intervju si lahko preberete v današnji (nedeljski) tiskani izdaji našega dnevnika.

Za branje in pisanje komentarjev je potrebna prijava