Adrenalin in generacija Z

Prihajamo počasi do polovice olimpijskega dogajanja. Smo namreč v dnevih, ko se še prepletata dva glavna športa (ob njiju, le malenkost niže, spada tudi telovadba), ki sta vedno pisala zgodovino olimpijskih iger, to je, ko se počasi izteka plavalni program in v ospredje stopa kraljica iger, atletika. Danes je bilo sicer kaj malo dogajanja, ena sama finalna odločitev, kjer smo videli Etiopijca, ki se je pravočasno zavedel, da so ugandski tekači, ki so pretkano spletli ekipno taktiko, poslali na začetku spredaj pravega »pacemakerja« v stilu največjih mitingov. Etiopijec je na koncu potegnil in premagal oba ugandska tekača, medtem ko so Kenijci ostali praznih rok. Videli smo tudi najnovejšega slovenskega Martina Krpana (idealna menjava za Primoža Kozmusa), ki je brez problemov zalučal disk čez 65 metrov in se gladko uvrstil v finale. Mimogrede, Slovenci so nas že razvadili, tako, da smo ostali skoraj razočarani, ko ne Kauzer ne Velenškova nista uspela do medalje, prvi celo niti do finala. Takoj, ko sem zapisal to, kar ste pravkar prebrali, se mi je porodila misel in sem se vprašal: ja, hudiča, kdo pa lahko zares sodi, kateri so bolj in kateri so manj pomembni športi? Tradicija in razširjenost po svetu so gotovo važen jeziček na tehtnici, ali, je res vse v tem? Ali se ne sčasoma spremeni, in to tudi temeljito, priljubljenost do posameznih telesnih aktivnosti, in posledično športov, ko počasi zrasejo nove generacije, ki živijo v povsem drugih okoliščinah in jih privlačujejo stvari, ki so v bistvu nove in ki jih mi starejši nismo nikoli poskusili, ker pač v našem času nismo imeli priložnosti? Kako bodo prihodnje generacije gledale Olimpijado? Pravzaprav: ali bo še Olimpijada imela smisel (mislim, da ja, kajti bolj se človeštvo globalizira, bolj ima potrebo po iskanju korenin, ki so najbolj enostavne in prepoznavne v narodni pripadnosti – ali to je moja misel, in vem, da so nekateri povsem drugačnega mnenja –, vseeno pa mislim, da imam prav jaz) in, važnejše, katere športne discipline se bodo v daljni bodočnosti odvijale na igrah? Na primer današnja mladina, ko ji govoriš o športu, ima v glavnem v mislih borilne športe, ali vsekakor posamične športe. Težko jo je motivirati za ekipne športe, težko je ustvariti pravi skupinski duh, skoraj nemogoče je ustvariti pravo »klapo« ne samo dveh, treh prijateljev, ampak cele ekipe. Pravzaprav, ko jih vidiš, kako sedijo sicer skupaj, ali vsi molčijo in srepo zrejo v svoje telefone, te istočasno stisne pri srcu in tudi razumeš, zakaj se to dogaja. Potem pomisliš: borilna veščina »par excellence« je bilo vedno boksanje. Ko sem bil mali, se spominjam, kakšno navdušenje se je razleglo ne le v Trstu, ko je Nino Benvenuti najprej zmagal v Rimu na Olimpijadi, potem pa postal še svetovni prvak med profesionalci. Ali ko je Theo Stevenson v Münchnu sproti pošiljal svoje nasprotnike na tla in potem v bolnico in hkrati postal svetovni idol. Zdaj pa je boks povsem postranski šport, ki v očeh mlade javnosti ima isti smisel kot rokoborba ali moderni peteroboj, to je nobenega. Se pa zato vedno več mladine navdušuje za vse mogoče borilne veščine v glavnem vzhodnjaškega izvora, tako, da je postal judo, ki so ga uvedli na spored v Tokiu pred 57 leti kot poklon organizatorju, in ki se je zdel takrat prehodna zanimivost, eden glavnih olimpijskih športov, ki ga gojijo prav na vseh petih kontinentih.

Istočasno se v tej moderni dobi nezadržno množijo adrenalinski športi, ki so hudo nevarni in pri katerih sreča igra veliko vlogo. Včeraj sem gledal finalne tekme v kolesarstvu BMX in sicer užival, kajti je v resnici zelo atraktivna disciplina, ali istočasno sem tudi videl, kako se je glavni favorit, olimpijski prvak iz Ria, Američan Fields, v polfinalu naravnost raztreščil in so ga morali na hitro odpeljati na nosilih (Japonci niso sploh predvajali posnetka nesreče, kar je zelo zaskrbljujoče). Zdi se, da je za mlade zdaj važno, da je šport najprej nevaren, potem pa pride vse ostalo. Važno pa je tudi, da se odvije v najkrajšem možnem času, tako da se adrenalin nakopiči čim bolj gosto in da se sprosti ves hkrati. Atletika? Plavanje? Telovadba? In zakaj garati kot živina, če ni pri tem adrenalina? Zakaj je tako, je stvar globokih in preudarnih raziskovanj, ki morajo najbrž upoštevati splošen razvoj družbe in človeških odnosov v tej dobi korenitih tehnoloških sprememb, ki pogojujejo (po mojem mnenju pogubno) vso družbo in ustvarjajo v njej globoke spremembe, ki se jih, po pravici povedano, izredno bojim. Sem spada po moje tudi velik problem psiholoških pritiskov in krahov, ki so jih doživeli mnogi atleti, s Simone Biles in Naomi Osaka na čelu. Problem, ki je pa preveč zapleten, da bi se lahko o njem govorilo v nekaj stavkih.

Vsekakor za prihodnje nas verjetno čaka, da bomo namesto skokov v vodo gledali olimpijsko tekmovanje v »bungee« skakanju s sodniki, ki bodo opazovali tekmo in delili točke sedeč na posebnih dronih, ki bodo lebdeli ob tekmovališču. Kdo ve. Jaz osebno upam, da se ne bo zgodilo nekaj, kar se pa bojim, da je neizbežno, da se bo prej ali slej zgodilo. Da bodo namreč na olimpijskih igrah uvedli kakšno obliko elektronskega športa, tistega, kjer se vse dogaja virtualno na ekranu, medtem ko v resničnem svetu nekaj človeških robotov sedi negibno in le mrzlično pritiska na »joystick«. To bo tudi uradna smrt športa, takega, kot ga poznamo in kot bi moral biti.