Ali mladi niso dovolj motivirani?

V svoji karieri je zbrala tudi več sezon v najvišji A1-ligi in oblekla dres državne mladinske reprezentance. Letos uči na zavodu Štefan razrede bijenija vseh smeri, poučevala pa je tudi na Zoisu, Prešernu, na nižjih srednjih šolah, in tudi v osnovnih v sklopu projekta 3S.

Začniva pri običajnem vprašanju. Kako bi opisali šolsko populacijo na Štefanu s športnega zornega kota?

Nekateri razredi so zelo dobri, drugi niso. Včasih nastopi še vzgojni vidik, ki vpliva na potek ure. Koliko je vsak dijak »delaven«, pa je odvisno od vzgoje do športa nasploh, ki ga je nudila že družina.

Je razvoj psihomotoričnih sposobnosti med dijaki na zadovoljivi ravni?

Daleč od tega. Zelo dobro razvite psihomotorične sposobnosti imajo tisti, ki so nadarjeni že sami po sebi oziroma tisti, ki so jih razvili pri športu, s katerim se ukvarjajo. Večinoma se zgodi, da sicer razvijajo le specifične motorične sposobnosti glede na izbrani šport. To pa se dogaja zaradi prezgodnje specializacije, o kateri vedno govorimo. Če se usmerjaš zelo zgodaj, ni možnosti, da boš razvijal drugo. Zelo pomembna je zato splošna telovadba. Psihomotorične sposobnosti so kot splošna kultura, ne moreš se učiti samo ene.

Razvidno pa je, da se pri urah športne vzgoje ne dela dovolj. Imamo sicer blok ure, torej dve uri po 45 minut, a smo dejansko v telovadnici eno uro. Tudi kontinuitete največkrat ni. Na Stadionu k sreči imamo veliko orodja, to pa zato, ker tam deluje Bor. Zgodi pa se, da učiš v telovadnicah, kjer ni debele blazine, zato avtomatično določenih vaj ne izvajaš. Nekateri sploh nimajo telovadnice. V osnovnih šolah sicer deluje projekt S3, kar pa še ne zagotavlja, da bodo otroci veliko odnesli. V njem sem sodelovala in zgodi se, da uro in pol vadiš z otroki od 1. do 5. razreda, kar pa seveda ni izvedljivo. Obenem so to leta, v katerih je treba vaditi stoje, prevale, a brez strokovne pomoči se učitelji tega ne bodo lotili.

Celoten intervju lahko preberete v današnjem Primorskem dnevniku.