Amputacija noge mu je spremenila življenje

»Vse sanje se nam uresničijo, če imamo dovolj poguma za njihovo uresničevanje,« tako je dejal slavni ameriški filmski producent Walt Disney. Njegove risanke so navdihnile otroke s celega sveta, z njimi je sanjal tudi Enrico Ambrosetti (najbrž ga je še bolj navdušila Warnerjeva uspešnica Space Jam). Risanke je Enrico kmalu zamenjal s košarkarsko žogo, ki je postala njegova zvesta življenjska spremljevalka.

Enrico Ambrosetti (letnik 1993) je šel po sledeh matere Sabrine Colomban, ki je igrala košarko na poklicni ravni, in dedka, ki je upravljal rekreacijsko središče (seveda z zunanjim košarkarskim igriščem) v Škednju. Izbral je športno panogo, ki je v Trstu najbolj priljubljena. Izbral je košarko. Športno je zrastel pri zgodovinskem društvu Libertas. V najstniških letih je kazal veliko nadarjenost. Enakovredno se je kosal z vrstnikoma Stefanom Tonutom in Michelejem Ruzzierjem, ki danes nastopata v italijanski A-ligi. Tudi Enrico je sanjal o igranju na vrhunski ravni. Imel je predispozicijo, da mu lahko uspe. Imel je tehnične vrline, telesno zgradbo in predvsem veliko strast. Njegove sanje so se nenadoma prekinile pri 16 letih, ko se mu je zaradi hude bolezni življenje obrnilo na glavo.

Enrico, povejte nam svojo zgodbo.

Ko sem bil star 16 let, so mi zdravniki diagnosticirali kostni rak. Ime mu je Ewingov sarkom. Raka sem imel na golenici desne noge. Do tega spoznanja sem prišel čisto slučajno. Na treningu sem dobil udarec v nogo, bolečina pa nikakor ni minila. Opravil sem podrobne zdravniške preglede, po katerih sem izvedel, da imam raka. V tržaški bolnišnici Burlo sem takoj opravil štiri cikle kemoterapije, nato pa sem v Firencah prestal prvi kirurški poseg. Kost so mi zamenjali s protezo iz titana. Zatem sem prestal še devet ciklov kemoterapije in dokončno premagal raka. Od takrat se je moje življenje korenito spremenilo. Spoznati sem moral, kaj lahko delam, česa pa ne smem. Seveda je bilo najhuje to, da nisem mogel več igrati košarke.

Ostal pa sem v košarkarskem okolju, saj sem pet let treniral košarkarice in košarkarje vseh starosti pri miljskemu Interclubu in seveda pri Libertasu. Bil sem stalno na igrišču. Medtem sem v Firencah opravil še šest kirurških posegov, saj je bila proteza izredno krhka. Vsakič je sledila dolga in boleča fizioterapija.

Videoposnetek (v italijanščini), s katerim je neprofitno združenje Un canestro per te predstavilo Enrica Ambrosettija:

Kdaj ste začeli igrati košarko na vozičkih?

Leta 2016 sem v Gradišču začel igrati košarko na vozičkih. Tam sem od bliže spoznal svet invalidov. Novo športno panogo sem takoj vzljubil. Nič manj ni zahtevna od »normalne« košarke. Proteza pa mi je povzročala številne težave in neznosne bolečine. Imel sem veliko omejitev, saj sem lahko v bistvu le hodil. Pred mano je bil nov kirurški poseg, tega pa sem imel dovolj. Bil sem utrujen. Zato sem se odločil za amputacijo.

Daljši pogovor z Enricom Ambrosettijem lahko preberete v današnjem (sobotnem) Primorskem dnevniku.