Zaradi koronskih ukrepov je letos prihod v Cortino zaenkrat skorajda nemogoč. Testiranje (večkratno) je pogoj, da lahko sploh prideš na prizorišče svetovnega prvenstva. To pa ne velja za tiste, ki tam živijo. Med njimi je tudi tržaški Slovenec Igor Gombač, ki sicer ni direktno vključen v organizacijo, prvenstvo pa doživlja s kraja dogodka.
Pandemija najbrž ni osiromašila samo prvenstva, bržkone je tudi Cortina spremenjena, drži?
Tako je. Je dokaj prazna in zaprta, mnogi večji hoteli sploh niso odprli svojih vrat. Na ulici lahko srečaš samo policaje in prostovoljce, v zadnjih dneh so bili še opremljevalci, ki sodelujejo z organizatorji prvenstva. Sicer pa je center prazen, četudi smo zdaj uvrščeni med rumene dežele. Preglavice delajo tudi velike količine snega, tako da je parkirišč še za domačine premalo. Letos nam gre pa res vse navzkriž.
Kaj pa tekmovalci: jih v Cortini lahko srečaš?
Navadno grejo vsi iz hotelov že zelo zgodaj zjutraj in so cel dan na terenu. Kakorkoli že, pa ne ustvarjajo gneče.
Ste morda srečali koga drugega?
Peter Gerdol (šef ženskega dela svetovnega pokal, op.a.) me je obiskal nekaj dni pred prvenstvom, morda bo mimo prišel proti koncu. S sodelavci spi sicer v hotelu, ki je 50 metrov stran od mojega doma, a so zdaj vsi izolirani v svojem mehurčku.
Kaj bo svetovno prvenstvo brez gledalcev sploh prineslo Cortini?
Vidljivost, ki jo bo dobila po televiziji, bo odlična promocija. Po tihem smo sicer upali, da bo Mednarodna zveza preložila še za leto dni svetovno prvenstvo, a se za ta korak niso odločili. Prvenstvo – tudi brez gledalcev – prinaša zvezi toliko sredstev, da nato lahko posluje dve sezoni.
Več v današnjem (sredinem) Primorskem dnevniku.