Pogovore s profesorji športne vzgoje nadaljujemo z vpogledom na Goriško. Tam smo se pogovorili s profesorico športne vzgoje Marto Vižintin, ki že več kot desetletje uči na liceju Trubar - Gregorčič, kjer delujejo klasična, humanistična in znanstveno-tehnološka smer.
V daljšem intervjuju je profesorica nakazala, da se s športom (torej organizirano športno dejavnostjo) ukvarjata na liceju približno dve tretjini dijakov. Bolj pereč je problem pri dijakinjah, saj približno polovica se s športom ne ukvarja. Profesorica je ocenila tudi raven psihomotoričnih sposobnosti med dijaki in povedala, zakaj so težave predvsem pri gibljivosti, koordinaciji in spretnosti.
»Vemo, da se pri društvih uveljavlja prezgodnja specializacija, kar pomeni, da v klubu delajo na tistih psihomotoričnih sposobnostih, ki jih potrebujejo pri določenemu športu. Lahko rečem, da kondicijske sposobnosti niso slabe, zaskrbljujoče pa je pri koordinaciji, gibljivosti, mišični elastičnosti. In to se posledično opaža, ker so dijaki večkrat poškodovani, pogosto je vnetje tetiv, pojavljajo se okvare, ki se selijo po telesu. In to je posledica neenakomerno porazdeljene vadbe.«
Morda tudi današnje družbe ...
Tako. Nekoč so se otroci podili po vasi, bili so stalno v gibanju in ko so prišli v telovadnico, so bili že pripravljeni na intenzivno delo. Danes pa pridejo v telovadnico potem, ko so bili šest ur v šoli, nato pred računalnikom in pisali naloge. Skratka, niso pripravljeni na intenzivno delo v telovadnici, saj jim je zmanjkalo vse tisto, kar so delali otroci po dvorišču. Tačas ne plezajo, ne tečejo, ne skačejo, se ne porivajo, se ne borijo, se ne tepejo. Vse to jim zmanjka, zato je tudi več poškodb. Na to vplivajo starši in seveda družba. Danes se morda bojiš pustiti otroka samega na dvorišču. Zato so društva prevzela vlogo, ki jih je imela vaška skupnost, dvorišče. Ne moreš pa prevzeti vloge le dvakrat ali trikrat na teden. To je premalo. Otroci potrebujejo tudi, da se samostojno »razpištolijo«, danes pa imajo čisto vse organizirano, česar pa se kmalu naveličajo in pri 15 letih zapuščajo organizirane dejavnosti.
V sklopu tega prilagajanja programa ste na liceju uvedli tudi plesni tečaj in fitnes v vodi.
Res. Ker so skupine zelo heterogene, iščemo športne dejavnosti, ki bi bile lahko zanimive za vse in pri katerih ne bi bilo tolikšnih razlik med dijaki. Za te dejavnosti pa se odločamo tudi zato, ker ure športne vzgoje (in tudi drugih predmetov) velikokrat odpadejo, zato zmanjka količina in predvsem kontinuiteta. Ure športne vzgoje izvajamo maksimalno trikrat mesečno, kar pomeni, da v šolskem letu opravimo največ 25 sklopov po dve uri. Če pa vemo, da je kontinuiteta glavno metodološko načelo, ne moremo ničesar graditi. Ker to pomeni, da se mi vsakokrat znajdemo na začetku. Zato sem na primer opustila vadbo kondicije. Osredotočam se na to, da jim dajem injekcije in jim tako širim motorično bogastvo. Želim jim nuditi čim več motoričnih, gibalnih izkušenj, da so vsaj nekoliko osveščeni o različnih možnostih, pa tudi zato, da bi vsakdo izmed njih dobil nekaj, s čimer bi se lahko ukvarjal še naprej. Da bi šport, v katerikoli obliki, postala trajna življenjska navada. To je glavni cilj. In zato igramo med urami ob vadbi atletike in gimnastike tudi ultimate (fresbee), tambutenis (ital. pallatamburello) ... Izbiram take igre, ki so tehnično nezahtevne, treba pa je taktizirati. In ker nisi obremenjen s tehniko, je taktiziranje mogoče. Ob tem pa tudi plešejo in vadijo fitnes v vodi.
Ali je v Sloveniji boljše, glede na to da učenci in dijaki osnove pridobivajo že v osnovni šoli, kjer jih vodijo profesorji športne vzgoje, specializirajo pa se v klubih?
To je bilo nekoč. Tačas dijaki iz Slovenije ne izstopajo več. Pred leti je bilo več razlik: dijaki iz Slovenije, ki so obiskovali našo šolo, so bili bolje pripravljeni, imeli so več osnov. Mislim, da se je tudi v Sloveniji nekaj spremenilo in so se nam v tem približali. Na žalost.
Govorili ste o prezgodnji specializaciji. Ali imate kako rešitev?
Bolj pametno bi bilo nuditi otrokom več osnov. Iz mojega zornega kota manjka vadba gimnastike in atletike, ki sta osnovi vsega. Lahko bi ZSŠDI predlagalo društvom, ki se ukvarjajo z otroško športno dejavnostjo, da bi jim nudilo plačano uro gimnastike s profesionalcem. Na primer odbojkarska društva bi dvakrat tedensko nadaljevala svojo dejavnost, enkrat tedensko pa bi bila na vrsti gimnastika. Če želiš vzgojiti dobrega športnika, mu moraš nuditi široko bazo. Širša je baza, višja je piramida. Pri športu velja enako. Bolj si motorično bogat, višjo špico boš lahko dosegel.