Ko je jugoslovanska odprava osvojila Everest

»Tone, na vrhu sva. Sediva pri kitajski piramidi, pa ne veva, kaj bi!« Tako je 13. maja 1979 ob 13.51 po nepalskem času Nejc Zaplotnik sporočil vodji odprave na Everest, Tonetu Škarji, veselo vest. Z Andrejem Štremfljem sta preplezala na najvišjo goro sveta, Mount Everest. Po radijskem oddajniku je izvrstno novico slišalo veliko članov 25-članske odprave, tudi višinski zdravnik Igor Tekavčič, danes 69-letni nevrokirurg, zaposlen v Univerzitetnem kliničnem centru Ljubljana na oddelku za nevrokirurgijo. V daljšem intervjuju, ki ga danes (sreda) objavljamo v Primorskem dnevniku, se Tekavčič spominja takratnega podviga.

Mag. Tekavčič, kako ste dočakali prihod Nejca Zaplotnika in Andreja Štremflja na vrh?

Zelo radostno, ker je dolgo trajalo. Vsi pa smo bili kar malce utrujeni, da ne rečem naveličani. Višina zelo izmuči. Kdor je dolgo v višini, res propada. Dobesedno. Mišice propadajo. Se sicer aklimatiziraš, energijo pa izgubljaš. Tako da po štirih tednih zelo shujšaš in si onemogel.

Kje ste dočakali veselo novico?

V prvem taboru. Na sedlu Lo la, na 6100 m višine. Vedeli smo, da sta startala. Imeli smo dobro zvezo z radijskimi postajami. Tam smo čakali na srečen konec.

Ste nato proslavili osvojitev Everesta?

Seveda smo, a sta bila Nejc in Andrej kar utrujena in sta želela čim prej v bazni tabor.

Kako pa se zdravnik sploh pridruži himalajski odpravi?

Že v študentskih letih sem bil alpinist, prav kmalu pa sem se pridružil tudi gorski reševalni službi. V vlogi zdravnika sem se nato leta 1975 udeležil odprave v Ande. Vodil nas je Primorec Sandi Blažina. Svoje poslanstvo sem namreč združeval z alpinizmom, tako da sem se v Cordilleri Blanci povzpel tudi sam na dva šestisočaka. Prva odprava je bila tudi z zdravniškega vidika naporna, saj sta se dva člana odprave hudo ponesrečila. Za enega ni bilo pomoči, drugi pa se je rešil.

Pogovor si lahko v celoti preberete v današnjem (sredinem) Primorskem dnevniku.