Na hodnikih govorijo o taktiki, a ne o tisti na igrišču

Ta teden se v seriji pogovorov »Šola in šport« selimo na nižje srednje šole. Pred mikrofon smo povabili profesorico športne vzgoje Ano Košuto, ki sodi v (naj)mlajšo generacijo profesorskega kadra. Nižješolsko populacijo spoznava tretje leto, letos poučuje na nižjih srednjih šolah v Dolini in Nabrežini. Še vedno je v prostem času vključena v športno društvo Mladina, kjer pa vodi najmlajše izključno v poletnih mesecih.

Začniva s splošno sliko. V kolikšni meri se šolska mladina na nižjih srednjih šolah ukvarja s športom?

K sreči je na nižjih srednjih šolah, kjer poučujem, splošna slika še kar dobra. Še vedno so precej športno angažirani. Ni tako slabo, kot na višjih srednjih šolah.

Kakšni pa so dijaki, če pogledamo njihove motorične sposobnosti?

Ker sem šele tri leta na šolah, lahko ugotovitve primerjam le s svojo generacijo. Gotovo so razlike. Zdajšnjo bi opisala bolj kot zarjavelo generacijo. Mi smo bili bolj elastični, bolj pripravljeni na novosti. Zagotovo je med glavnimi razlogi za »zarjavelost« prav tehnologija, kot sta omenili že moji predhodnici. Če dijake poslušaš na hodniku med odmorom ali na poti v telovadnico, se ne pogovarjajo o taktiki v izbrani športni panogi, ampak o taktikah v videoigricah. To je žalostno.

Na to, da so v gibanju manj sposobni, pa zagotovo vpliva delo, ki so ga opravljali pred prihodom na nižjo srednjo šolo ...

Tako je. Na nižji srednji šoli se takoj pozna, s katere osnovne šole prihajajo. Občutno je namreč pomanjkanje športnega pedagoga v osnovnih šolah.

Govorite o športu v šolah, na športno znanje otrok pa veliko vplivajo tudi dejavnosti v prostem času.

Seveda. Odvisno je, koliko so že vključeni v športne aktivnosti, pa tudi koliko starši vlagajo v njihovo gibanje. Vse se namreč začne doma. Če imajo starši šport v krvi, bodo to bržkone podedovali tudi otroci, sicer pa bodo prevladale druge dejavnosti.

Koliko dijakov in dijakinj pa je športnikov?

S športom se ukvarjajo povečini vsi. V obeh šolah je le en primer nešportnika. Nekateri se sicer s športom ukvarjajo predvsem pod prisilo staršev. Ampak je dobro, da jih v zgodnjih letih starši preganjajo, da se gibajo. Nekateri trenirajo tudi petkrat tedensko, to pa predvsem košarkarji.

Več v današnjem (četrtkovem) Primorskem dnevniku.