Sreda, 12 avgust 2020
Iskanje

Na Proseku s kolesarsko legendo

Pogovor z Gilbertom Simonijem je nastal na domu proseškega kolesarskega navdušenca Iva Doglie

Prosek |
9. jul. 2020 | 16:48
Dark Theme

Palù di Giovo je majhno naselje nedaleč od Trenta. Od tu prihajata dva izmed najboljših kolesarjev v zgodovini italijanskega kolesarstva: Francesco Moser in Gilberto Simoni. »Šerif« je kraljeval v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja in je z 273 zmagami med profesionalci italijanski rekorder po številu uspehov. Dvajset let mlajši »Gibo« pa je bil med absolutnimi protagonisti italijanskega Gira v začetku novega tisočletja: rožnate dirke se je udeležil kar petnajstkrat ter osvojil dve skupni zmagi (v letih 2001 in 2003) in še pet uvrstitev na zmagovalni oder. Bil je čistokrvni hribolazec, ki je svoje uspehe gradil predvsem na strmih klancih. Kot edini kolesar je dvakrat slavil na Zoncolanu, in sicer v prvi izvedbi vzpona na »Kaiser« leta 2003 in nato še štiri leta kasneje.

Prejšnji teden sta v sredo tik pred mrakom Gilberto Simoni in njegov 14-letni sin Enrico prikolesarila na Prosek, kjer jih je pričakal nekdanji kolesar in vodja ekipe Team Eppinger Ivo Doglia. Simonija sta po 150 kilometrih kolesarjenja prišla iz Erta, od koder sta startala v jutranjih urah. Prespala sta na Proseku (Simoni in Doglia sta že več let prijatelja) in dan kasneje spet zajahala svoji kolesi. V začetku prejšnjega tedna sta se namreč odpravila na daljšo kolesarsko turo, ki se je začela v domačem kraju Palù di Giovo in se zaključila na Krku, kjer sta si privoščila nekaj dni počitka pri morju. »Gibo« ostaja deset let po koncu profesionalne kariere velik kolesarski navdušenec, kolo je zanj veliko več kot le prevozno sredstvo ali športni rekvizit. Simoni je preprost človek, kot priča dejstvo, da nam je svoje zgodbe in pogled na kolesarstvo pripovedoval kar med zajtrkom.

»Odločil sem se za to kolesarsko turo, da bi z Enricom preživela nekaj dni na morju. Ob tem sva počastila spomin na mojega pradeda, ki je padel med prvo svetovno vojno v Albaniji in je pokopan v Redipulji. Tam sva pustila šopek rož, ker je prav, da se občasno spomnimo svojih prednikov, svojih korenin,« nam je svojo kolesarsko avanturo opisal Simoni. »Enrico sicer igra nogomet, do lani pa je kolesaril, tako da nima težave s kilometri. Izbral je pač med dvema ljubeznima, njegovo izbiro pa podpiram, saj sestavlja njegovo ekipo lepa skupina prijateljev, ki so med seboj zelo navezani. Kolesarstvo je za mlade zelo naporno, dandanes pa je bolj v ospredju rezultat kot zabava in vzgoja. Tudi športni agenti se pojavijo prezgodaj, starši pa prevečkrat negativno vplivajo. Te ekstreme zelo težko razumem,« je še dodal.

Povsem jasno je, da ste še vedno zaljubljeni v kolo. Kaj vam pravzaprav pomeni danes kolo?

S kolesom sem se začel voziti že v mladih letih. Doma sem iz iste vasi kot Francesco Moser, čeprav kot otrok sploh nisem vedel, kdo je. Svojega strica sem večkrat vprašal, če mi posodi bratrančevo kolo, saj ga sam nisem imel. Z njim sem raziskoval okolico. Ko je stric opazil, da rad kolesarim in da sem nadarjen, me je predstavil športnemu direktorju lokalne ekipe, s katero sem nato začel tekmovati. Užival sem na kolesu, dirk pa na začetku sploh nisem maral. Kolo je res nekaj posebnega. To potrjuje dejstvo, da je danes vse več kolesarjev na cestah. Kmalu sem spoznal, da sem dober v klancu. Začel sem zmagovati in postajati vedno bolj samozavesten. Jezen sem bil, ko nisem zmagoval ali nisem stopil na stopničke, tako da sem se hotel stalno izboljšati. Vedno sem tekmoval proti samemu sebi, nikoli proti drugim.

V svoji karieri sem zelo občutil tekmovalno napetost. Če sem dan pred dirko dobro spal, sem bil dan kasneje v težavah. Ko pa sem bil tako napet, da sem s težavo zaspal, je bil to dober znak. Bil sem že v dirki. Po koncu kariere sem ostal v kolesarskem svetu. Opravil sem tečaj za športnega direktorja in nekaj časa vodil svojo amatersko ekipo, nato pa sem imel svojo kolesarsko trgovino. Ampak nisem užival. Kolo je zame strast, ne sme biti del moje službe. Svoje sem že opravil v 25-letni karieri. Danes kolesarim zgolj zato, ker mi je to všeč in ker na kolesu uživam. Še vedno pa zelo rad tekmujem, ko mi to čas dopušča. Udeležujem se tudi netekmovalnih kolesarskih prireditev, ampak se na njih dolgočasim. S številko na hrbtu je drugačen občutek, na dirkah je povsem različno ozračje. Kolesarski shod je kot topla coca-cola, kolesarska dirka pa kot hladna. Vsi pa imajo raje hladno coca-colo.

Več v današnjem (četrtkovem) Primorskem dnevniku.

Za branje in pisanje komentarjev je potrebna prijava

$tempAlt.replaceAll('"','').replaceAll('<p>','').replaceAll('</p>','').replaceAll('<br>','').replaceAll('<br/>','').replaceAll('<br />','').trim()

Kako boste potovali letos poleti:

3. jul. 2020 | 18:38
Z avtomobilom
Z motorjem
Z avtobusom
Z vlakom
Z letalom
Z ladjo
Peš
Ne bom potoval/a
Prikaz rezultatov

Glasovanje zahteva prijavo