Pravijo, da človek, bolj se stara, bolj postaja sentimentalen in se gane ter se razneži za vsako malo stvar. Zame to gotovo velja. Prišel sem namreč do zaključka, ki je popolnoma nasproten s tistim, kar sem mislil v najbolj rosnih letih, takrat, ko sem začel s svojo službo. Trdno sem bil mnenja, da je olimpijski duh umetno podtaknjen pojem, ki naj bi zavajal množice, da gledajo in se navdušujejo nad olimpijskimi igrami in s tem pomagajo ogromni industriji, ki se je razvijala okoli športa, da čim bolj cvete in na ta način čim bolj obogati industrijo samo in tudi Olimpijski komite z vsemi volkovi in morskimi psi, ki so okrog njega.
Da smo si na jasnem: tista o volkovih in morskih psih še vedno velja, kot nas učijo stare zgodbe o korupciji v samem MOK-u, da ne govorimo o FIFA-i in UEFA-i, kar je samo normalno, če pomislimo kakšne ogromne vsote denarja, večkrat, če ne skoraj vedno, zelo dvomljivih izvorov kar se tiče čistoče, se vrtijo v teh organizacijah, da jih ne imenujem združbah. Sem se pa v vseh teh letih tudi prepričal, da kljub vsemu olimpijski duh obstaja, ne samo, po mojem se s časom tudi krepi.
Mislil sem, da je to zato, ker se pač staram in bi hotel stvari videti skozi čim bolj rožnata očala. Ali ta prva dneva letošnjih (pardon, lanskih – italijanski komentator na RAI-u nas je o tem neusmiljeno opozarjal skozi vse štiri ure prenosa otvoritve) olimpijskih iger sta mi ponudila kar nekaj dokazov, da vera v obstoj olimpijskega duha ni samo plod mojih pobožnih želja. Sama otvoritvena slovesnost je bila, vsaj za moje pojme, ganljiva. V popolni puščavi na stadionu, ob odsotnosti gledalcev in vsakršnega ambienta, so bili atleti tisti, ki so bili najbolj veseli, ko so prihajali na teren in korakali za svojo zastavo. Videlo se je v njihovih očeh, da so končno tam, kjer so hoteli biti že lani, a jim ni bilo dano. Japonska očitno ni hotela Olimpijade, ali atleti iz celega sveta so jo želeli in nestrpno pričakovali. Nikoli kot tokrat, ko se je vse zarotilo proti organizaciji največjega svetovnega športnega dogodka, ko morajo atleti vsak dan nekajkrat prestajati teste proti koronavirusu, ko se morajo gibati po točno določenih tirnicah, ko jih neusmiljena varnostna birokracija nenehno trpinči s preverjanji najrazličnejših papirjev in potrdil, ni bilo tako jasno, da je enostavno za atlete celega sveta Olimpijada nekaj, čemur se nimajo na noben način odreči.
Ciniki bodo ob tem takoj pristavili: ja, kaj se temu čudiš? Za veliko večino športnikov, tistih, ki se ubadajo s panogami, za katere velika večina človeštva sploh ne ve, da obstajajo, je Olimpijada edina možna izložba za razkazovanje njihovega športa in s tem za ustvarjanje vsaj kolikor toliko interesa zanj. Brez olimpijskih iger enostavno jih ni. Ne obstajajo.
Nedvomno res. Ali, ob isti sapi: in kaj ti isti ciniki menijo o težkih profesionalcih, ki so navdušeno prisotni in tekmujejo do skrajnih meja svojih možnosti samo zato, da prinesejo kolajno svoji reprezentanci, oprostite, rekel bi kar državi in narodu, če ne bi zvenelo prazno retorično? Pred dnevi so bili vsi reflektorji usmerjeni v kolesarstvo. Tadej Pogačar, Wout Van Aert in vsi ostali zvezdniki, ki so nastopili na včerajšnji dirki, so ljudje, ki letno služijo med petimi in desetimi milijoni evrov, a so dali vse od sebe in uprizorili fantastično dirko (edina, ki se je udeležujejo brez denarnih nagrad), na konec katere so prišli, v neznosnih klimatskih okoliščinah, popolnoma izmučeni in izžeti do cilja. Čudežni slovenski deček, ki trpi kot pes vročino in vlago, je na koncu za las zgrešil srebrno kolajno, ali je vsaj Sloveniji odprl zbirko kolajn, ki bo, o tem sem prepričan, kar obilna. In zmagovalec Richard Carapaz, v vsej olimpijski zgodovini svoje države komaj drugi človek, ki je prišel do zlata, kaj menite? Kako bo sprejet ob prihodu domov? Kako se bo spominjal na ta dan? Kot na nepomembno zmago ali kot na višek svoje kariere?
Odmislimo kolesarstvo, oziroma še ne, vsaj za trenutek. Mimogrede naj namreč omenim, da je še eden čudežnih dečkov sedanjega kolesarstva, Nizozemec Mathieu Van der Poel, nekaj tednov pridno vadil na gorskem kolesu samo zato, ker hoče zmagati zlato kolajno na Olimpijadi. Drugače pomislimo, če nam ni dovolj, na Noleta Djokovića, ki je, kljub vsem omejitvam v gibanju, prisoten samo zato, ker se hoče vpisati v zgodovino, ali, zakaj ne, na najbolj čudežnega dečka, kar jih je, mislim seveda na Luko Dončića, ki si je zadal kar ambiciozen načrt, da privede Slovenijo do olimpijske košarkarske kolajne. In je zato pripotoval v Slovenijo takoj po koncu sezone v Ameriki.
Ni dvoma, olimpijski duh je živ in zdrav. Kar je le edino pomembno.