»Prej nisem imel stikov s Triestino, prepričali so me programi kluba«

Med novimi obrazi letošnje Triestine je tudi Andraž Struna. Vlado Kreslin je v eni izmed svojih najbolj znanih pesmi prepeval Z Goričkega v Piran, za Struno pa lahko mirno zatrdimo, da je po zaslugi nogomet izbral pot ... iz Pirana do New Yorka. Bočni branilec se je namreč rodil v Piranu leta 1989, po kratki izkušnji v slovenskem nogometu pa se je kaj kmalu odločil za tujino in se preizkusil v številnih različnih evropskih prvenstvih, nato celo izbral skok čez lužo in podpisal pogodbo z ekipo New York City Footbal Club. Po vrnitvi v Evropo in igranjem v Romuniji je letos poleti prestopil k Triestini in se tako znova zelo približal rojstnemu Piranu.

»Skoraj deset let sem bil v tujini. Izkusil sem kar nekaj prvenstev, zdaj pa sem v Trstu, da bi pripomogel k napredovanju v B-ligo. Klub je zelo ambiciozen, tudi sam sem zelo motiviran. S športnega vidika so me programi kluba takoj prepričali, tako da sem rade volje sprejel nov izziv. Nikoli prej nisem imel stikov s tržaškim klubom. Tokrat se je odprla ta možnost in smo se kmalu dogovorili. Mislim, da je ekipa dokaj kakovostna, vendar se moramo še uigrati, zaradi tega nekoliko nihamo v igri.«

Poglejmo, če je seznam popoln: Krakov na Poljskem, Giannina v Grčiji, Heart of Midlothian na Škotskem, New York City Footbal Club v Zda, Anorthosis na Cipru, Voluntari v Romuniji. Dolg in svojevrsten seznam ekip in držav, kjer ste igrali. Kako to, da ste se odločili za nekoliko atipična prvenstva?

Gotovo sta grško in poljsko prvenstvo kar konkurenčni. Omenjena prvenstva ne sodijo v top pet prvenstev v Evropi, a gre vsekakor za kakovostna prvenstva. V nogometu ne nanese vedno tako, da lahko izbiraš, ponudijo se ti pač priložnosti in moraš v določenem obdobju sprejeti določene odločitve. Lahko se zdaj ozrem nazaj in mirno rečem, da sem se pravilno odločil. Obenem sem bil v samih lepih mestih, čeprav nisem nikoli izbral ekipe glede na lepoto nekega kraja. Vedno sem sprejemal ponudbe glede na načrte klubov. Z vidika navijaštva je bilo nedvomno najbolj vroče na Cipru. Če bi lahko izbral pa se ne bi nikakor odpovedal nastopanju v španski ligi, to je moja skrita želja.

Katere so bistvene razlike, ki ste jih z nogometnega vidika opazili med romanjem od države do države? In kaj ste od teh izkušenj odnesli s človeškega vidika?

Nedvomno so si prvenstva med sabo različna. Glede povprečne kakovosti in sistema treniranja. V resnici pa si ne postavljam takih vprašanj. Izbiral sem vedno glede na cilje in projekte, ki mi jih je ponujal klub. Kjerkoli sem bil. Veliko sem se naučil, tudi s človeške plati. Spoznal sem nove kulture, si ustvaril nova prijateljstva. Bila je zame obogatitev tako človeška kot športna, saj sem se v teh letih kot nogometaš razvijal, moral sem se hitro privajati na nova okolja. Vse to ti da določene izkušnje, ki ti pomagajo zdaj in ti bodo v pomoč tudi v prihodnosti.

Kako pa igralec doživlja čas, ko se igra pred praznimi tribunami? Kako to vpliva na samo igro?

V celotni družbi je to obdobje koronavirusa čudno. Vse je čudno, kupovati v trgovini, v šoli, na delovnem mestu. Tako je z nami na igrišču. A razen tega, da je manj gledalcev ali pa tudi nič, ni drugih vidnih sprememb. Seveda tudi mi igralci komaj čakamo, da bodo lahko znova navijači na tribunah, da lahko začutimo to energijo, ki nam jo navijači posredujejo s tribun. V tem času moramo pač sprejeti ta sistem in živeti po teh pravilih, ampak ni neke pretirane spremembe v športnem smislu. Večje so spremembe drugod. Naš program treningov in tekem poteka čisto normalno.

Več v današnjem (četrtkovem) Primorskem dnevniku.