Nogomet: poškodbe in preventiva

O tem smo se pogovorili s fitnes trenerjem in nekdanjim nogometašem (nazadnje je igral za doberdobsko Mladost) Aljažem Miličem (letnik 1985), ki obiskuje izolsko Fakulteto za vede o zdravju – smer Aplikativna kineziologija.

Ali ste opazili, da se je v letošnji sezoni v amaterskem nogometu vsaj podvojilo število poškodb?

Žal potrjujem. Še vedno sem v stiku s soigralci in prijatelji. Predvsem sem v kontaktu s fizioterapevti, v prvi vrsti s Tržačanom Nicholasom Miraglio (tudi on je bil nogometaš), ki mi tudi svetuje, ko imajo stranke kako poškodbo ali fizično težavo. Poškodb je letos res preveč. Vsaj podvojilo se je število poškodovanih kolenskih križnih vezi. Pravzaprav sem pričakoval, da se bo to zgodilo, ker je pandemija močno vplivala in udarila po amaterskih športnikih. Še nikdar se namreč ni zgodilo, da smo morali toliko mirovati. Prvi lockdown je bil zelo hud, saj smo bili dobesedno zaprti na domu. Velika večina športnikov je popolnoma mirovala in ni prav nič trenirala.

Veliko let ste igrali v različnih deželnih prvenstvih od 2. do promocijske lige. Dobro poznate to okolje. Kako si to razlagate?

Nogomet igram od petega leta starosti in zelo dobro poznam to okolje. Sam sem se soočal s hudimi poškodbami. Dvakrat sem bil operiran na levem kolenu in enkrat na desnemu. Prepričan sem, da če bi se že takrat osredotočil na specifično vadbo in bolj skrbel za preventivo, bi imel kako poškodbo manj. V takih športih, kjer je veliko fizičnega stika, sicer ne uspeš popolnoma preprečiti vseh poškodb. Moraš pa biti dobro fizično pripravljen.

In večina amaterskih nogometašev bržkone ni, kajne?

Po tako dolgem premoru bi morali klubi že lani poleti začeti z zelo specifično in dolgo pripravo, ki bi vključevala veliko funkcionalne vadbe, razteznih vaj, vaj za gibčnost (mobility) in tako dalje. Vse nogometaše, pa tudi druge športnike, bi morali dejansko spet privaditi na šport oziroma na aktivnost. Pomisliti moramo, da kdor živi na podeželju, je imel možnost, da se je gibal v domačem vrtu. Kdor je med lanskim zaprtjem živel v stanovanju, je bil dobesedno vklenjen med štiri zidove. Ljudje so poležavali v naslanjaču nekaj mesecev. Ko smo lahko začeli spet trenirati, bi morali klubi uvesti neke vrste priprave pred pripravami.V nogometu pride namreč do težkih dvobojev med nogometaši ...V ekipnih športih so na igrišču sile absurdno velike, kar sploh ni dobro za nepripravljene mišice in sklepe. Predvsem v nižjih kategorijah, a ne samo, so vse to podcenjevali. Po drugi strani popolnoma razumem klube, saj velika večina nima finančnih sredstev, da bi lahko angažirali trenerje, ki bi športnike funkcionalno in atletsko pripravili na novo sezono.

Zakaj trenerji in tudi klubi posvečajo tako malo pozornosti preventivi pred poškodbami?

Situacija je nekoliko bolj kompleksna. Niso krivi samo klubi in trenerji, ampak tudi posamezni igralci. Amaterski nogometaš si običajno želi le igrati nogomet in sovraži fizično pripravo. Redko kdo trenira posebej za moč, za zgornji del telesa, za trebušne mišice, hrbtne ... Po treningu se večina igralcev raje ustavi na pivu. Tega ne obsoja, saj ima svojo vlogo, ker okrepi moštveni duh. Vseeno pa nogometašem svetujem, da bi več časa in pozornosti posvetili svojemu telesu. Svojim strankam v fitnesu stalno ponavljam, da je čas, ki preživijo z mano (2, 3 ali 4 ure tedensko) le kaplja v morju. Če želijo spremembe, morajo pač spremeniti stil življenja. Podobno velja za nogometaša oziroma športnika. Prav je, da si človek nekaj privošči, a vse kontrolirano, v majhnih dozah (pivo po tekmi). Pravzaprav bi morali že mlade športnike vzgajati in jih usmerjati v zdravo športno življenje. Ne samo v klubih, a tudi v šolah. Opazil sem, da je v Sloveniji to bolj razširjeno, v Italiji pa smo od tega še zelo daleč.V elitni ligi bodo v nedeljo igrali še zadnjo tekmo prvega dela sezone, nato se bo sezona nadaljevala 16. januarja.

Kaj bi morali storiti v tem mesecu?

Najprej moram poudariti, da nisem strokovnjak za atletsko pripravo. Recimo, da sta december in januar rizična meseca za nogomet, saj ekipe v glavnem trenirajo na odprtem. Temperature se lahko spustijo do ledišča in telo to občuti. Absolutno se nogometaši ne smejo mirovati in morajo nadaljevati z vadbo, ki pa mora biti kontrolirana. Previsoka intenzivnost ni priporočljiva. Tvega se čisto nasproten učinek. Ta mesec bi bilo dobro, da bi trenerji pripravili zmes atletskih in funkcionalnih vadb. Treba je stimulirati tiste mišice, ki jih nogometaši največ uporabljajo, na primer zadnjo ložo in druge. Te morajo ostati čim bolj elastične, reaktivne in prožne. Tako se hkrati dopolnjujeta preventiva in moč. Seveda kot primer treninga ne govorimo o počepih s 150 kilogramskimi utežmi.

Učinek poletnih priprav je medtem že usahnil, kajne?

Poletne priprave so bistvene za dobro sezono. A začeti bi morali postopoma in ne trenirati tri tedne zaporedoma vsak dan, potem ko so športniki mirovali nekaj mesecev. Povrh tega bi morali vsaj malo upoštevati individualne potrebe, težave in specifike posameznika. Nekdo je genetsko dober in lahko trenira na določen način. Taki so tudi manj podvrženi poškodbam. Drugi pa so čisto nasprotno. Trenirati morajo na drugačen način. Zavedam se, da je to zelo težko in zahteva veliko časa ter energije. Verjetno je v amaterskih društvih tudi težko izvedljivo.

V drugi deželnih amaterskih ligah (od promocijske do 2. AL) bo pavza krajša, od 19. decembra do 16. januarja. Kaj bi morale storiti te ekipe?

Najbolj pomembna je konstantnost. Moštva morajo stalno trenirati in hkrati ne preveč forsirati. Vsi pa bi morali hkrati paziti, da se med prazniki ne prepustimo prenajedanju in da ne pretiravamo z aperitivi.

Ali pogrešate nogomet?

Zelo. Rad bi še igral, čeprav so zdaj moji treningi čisto drugačni, saj v glavnem vadim za moč. Vsekakor sem se na fakulteti vključil v ekipo futsala in naj bi kmalu začeli s tekmami.

Ali ste letos imeli kako ponudbo?

Ne. A prav gotovo je ne bi sprejel, saj sem prezaposlen s službo in študijem.

Vas bomo v prihodnje še videli na nogometnem igrišču?

Lepo bi bilo, da bi me kmalu videli na igrišču kot atletskega trenerja. Ta je eden izmed mojih ciljev.

S čim se ukvarjate zdaj?

Približno pet let sem fitnes trener oziroma instruktor. Skušam se čimveč izobraževati in izpopolnjevati. Rad bi bil trener tako rekoč na 360 stopinj, saj me zanimajo vsi športi. Treniram košarkarje, nogometaše, odbojkarice, triatlonce, maratonce in še bi lahko našteval. Imamo odlične rezultate. Povrh tega imam kar nekaj strank, ki želijo le shujšati oziroma trenirati za dobro počutje. Pri vsakem si najprej želim, da se z mano počutijo dobro. Vsakič se prilagodim posamezniku in od posameznika želim črpati vse najboljše lastnosti. Za vsakega si želim, da čim več napreduje. Imam primer posameznika, ki ni bil zmožen hoditi niti en sam kilometer in zdaj jih preteče deset v manj kot eni uri. Ali pa punca, ki ni uspela dvigniti pet kilogramov in zdaj dela vzgibe. Veselim se vsakega napredka prav vsakega posameznika.

Katere načrte kujete v prihodnosti?

Moj glavni cilje je, da napredujem, se izboljšam in se stalno izobražujem. Šport je moj svet in moje življenje. Ta poklic me veseli. Zaradi tega sem se odločil in sem se vpisal na Fakulteto za vede o zdravju. Uspešno sem šel skozi vstopni izpit in kot izredni študent obiskujem predavanja. Ni lahko vse skupaj usklajevati, a uspem, saj mi je to odprlo nova obzorja. Komaj čakam na prve izpite (smeh).