O koronašportu, mladih, načrtih in tudi politiki

Predsednik Združenja slovenskih športnih društev v Italiji Ivan Peterlin bo spomladi zaključil tretji predsedniški mandat na čelu športne krovne organizacije Slovencev v Italiji. Leto 2020 je bilo tudi zanj in za ZSŠDI težko, vse prej kot običajno. V daljšem pogovoru nam je Peterlin zaupal, da mu ni bilo lahko, »a treba je bilo reagirati in začrtati nove smernice,« je odgovoril v običajnem borbenem tonu. Spregovoril je o športu, o solidarnostnem skladu, otrocih in mladih, načrtih in družbeno-političnem stanju slovenske manjšine v Italiji.

Kako ste preživljali in preživljate koronačas? Vi ste človek, ki veliko misli in načrtuje, prav gotovo ste imeli vse te mesece veliko časa za nove načrte, kajne?

Dolge dneve koronavirusa preživljam, resda velikokrat tudi malce zdolgočasen, a ta zoprni občutek nelagodja potisnem kaj kmalu v kot v trenutku, ko v roke vzamem knjigo in me avtor, ki ga v tistem trenutku prebiram, povleče na povsem drugačna življenjska področja. Ta so večinoma živahnejša od tistih, v katera nas je v teh dolgih mesecih ukleščil zahrbtni virus. Po eni strani zelo pogrešam iskrivost vsakdana, na katero sem bil navajen v »normalnih« časih, je pa tudi res, da mi je to dobesedno zacementirano epidemiološko stanje odkrilo povsem nove in meni neslutene dimenzije razmišljanj in pogledov na sodobni svet in na nas same. Lagal bi, če bi trdil, da sem si kdajkoli v preteklosti pričakoval, da bom nekega dne, in to celo v tretjem tisočletju, v stanju neke čisto realne nemoči moral razmišljati o tem, kako je človek na našem planetu v bistvu neznaten prašni delček, ki ga lahko nek anonimni virus, ki se je na ta svet prikradel, kdo ve od kod, popolnoma spravi na kolena, ga dotolče in si ga podredi do take mere, da ga prisili k preoblikovanju v stoletjih utrjenih in utemeljenih življenjskih navad, prisili ga celo k upanju, da bo sploh preživel. Res: neverjetna zgodba, kot neke vrste za lase povlečena tema kakega »horror« filma. A tako pač je.

Kaj je z načrti, me sprašujete. Marsikdo bi morda mislil, da sta v teh neprijaznih časih gradnja in pletenje načrtov nekaj povsem nelogičnega in v bistvu le stvar bujne fantazije, a nikakor ni tako. Trdno sem prepričan, da mora človek v sebi imeti vedno toliko moči, da zmore svoj pogled usmeriti tudi v jutrišnji dan, pa naj bo njegovo trenutno stanje še tako negativno, neprijazno in nenaklonjeno. Človek, ki v sebi ne neguje in obnavlja upanja, da bo že bližnja prihodnost lepša in boljša, je bitje, ki je že vnaprej obsojeno na duhovni propad. Tako niti današnjega dne ne moreš preživljati dostojno in z dvignjeno glavo, če v sebi nisi prepričan, da si danes in boš tudi jutri ustvarjalen in sočloveku v pomoč. V sebi gojim prepričanje, da bi morali v sklopu naše narodnostne skupnosti, ki je številčno tako skromna, vsi razmišljati tako, saj je povsem razumljivo, da eden brez drugega ne moremo in svojo skupno prihodnost lahko uspešno gradimo samo takrat, ko je naš vsakdan prežet z ustvarjalnimi pobudami in jekleno voljo po napredku. Prevevati nas mora trdna vera v jutrišnji dan, trdno prepričanje, da se bomo s skupnimi močmi prebili tudi iz te koronavirusne zagate in zaživeli spet prosto in svobodno.

Celoten intervju lahko preberete v današnji izdaji Primorskega dnevnika