Danes praznuje Športno združenje Olympia okroglih 60 let. Klub so uradno ustanovili 14. marca 1961, danes, natanko pred 60 leti, pa je športno združenje dobilo še uradni pečat z ustanovnim občnim zborom. Ob častitljivem jubileju smo se pogovorili z zdajšnjim predsednikom Mihaelom Corsijem, ki je na čelu društva deset let.
Kako bi opisali Športno združenje danes, ko praznujete okrogli jubilej?
Duh in želja sta ostali tisti, kot sta bili nastavljeni pred 60 leti. Čas je hočeš nočeš prinesel spremembe, a vodilna misel profesorja Martina Krannerja je še vedno aktualna: zdrav duh v zdravem telesu. Ob tem pa od vedno skrbimo, da se ohranja slovenski športni duh.
Od kod tako ime za slovenski klub?
Ustanovitelji se niso želeli izpostaviti ne s slovenskim ne z italijanskim, zato so izbrali nevtralno ime. Besedo grškega izvora, kateri nihče ni mogel oporekati.
Olympia deluje v strogem mestnem središču. Kdo pa so bili njeni člani in kdo so danes?
Mislim, da v članstvu ni večjih razlik. Od ustanovitve združujemo člane, ki so povečini doma v Brdih, na desnem bregu Soče, torej iz vasi Podgora, Oslavje, Pevma, Števerjan, Štmaver in seveda tudi iz središča Gorice. So se pa zdaj z združenimi ekipami predvsem odbojkarji precej pomešali.
Pri Olympii ste v prvih letih nudili tudi atletiko, pa smučanje in celo rokomet. Do danes pa se je ohranila samo odbojka. In ravno v tem športu ste kovačnica dobrih igralcev: po Lorisu Maniaju je zdaj v ospredju Jernej Terpin, pa Sandi Persoglia, brata Princi in Mitja Pahor. Vsi igrajo na državni ravni. To so najbrž sadovi vašega vedno skrbnega vlaganja v dober trenerski kader, drži?
To je rezultat vsaj 20-letnega dela odbora, v katerem ima veliko zaslug predvsem Andrej Vogrič. Društvo je od nekdaj stremelo za tem, da privabi čim boljše trenerje, domače in tuje. Včasih nekaj zunanjega pridiha tudi blagodejno deluje na vse, stavimo pa seveda tudi na domače trenerje, ki so prav tako kvalitetni in pripravljeni.
Ali opažate, da je v zadnjih letih tudi več zanimanja za vaš klub, ker ste vzgojili tako dobre odbojkarje?
Da. Mladi namreč ugotovijo, da je možno uspeti. Vzornika pa lahko dobijo prav v domačem klubu. Jasno jim postane, da lahko tudi dober odbojkar iz naše manjše realnosti v nekaj letih doseže najvišjo raven. Če imaš voljo, željo in v to verjameš, lahko res prideš do tega rezultata. Kar pogrešamo v naši deželi, pa je konkurenca. Ko bi bila raven moške odbojke višja, bi zagotovo privabili tudi opazovalce in bi se lahko pokazali v še boljši luči. Večjo konkurenco smo na primer pogrešali takrat, ko smo prednjačili v deželi z mladinskimi ekipami, v bližini pa nismo imeli ekip, s katerimi bi lahko igrali na višjem nivoju kot priprava na državno prvenstvo. Smo pa s sodelovanjem s Prvačino in še drugimi klubi uspeli pripraviti igralce in tako prišli do zgodovinskega 6. mesta v Italiji. Verjeli smo v to, da nam lahko uspe. In zdaj je lahko tista ekipa prav tako zgled mladim.
Več v današnjem (sredinem) Primorskem dnevniku.