Prvaki iz razpadajoče države v nežnem otroškem spominu

Nogometna ekipa iz prestolnice države, ki je drsela v razpad in vojno, je 29. maja 1991 postala evropski prvak. To je ta velika zgodba. A tistega dne je nastal tudi moj otroški, nežni spomin.

Mama me je konec maja vzela s sabo v Beograd na obisk k stricu in teti. Stric, ki smo mu pravili Uto, je v kuhinji stanovanja v Novem Beogradu bral časopis v meni nerazvozljivi cirilici. Na mizo je položil bel list in mi na njega v razumljive črke pretvoril postavo Crvene zvezde: Stojanović, Šabanadžović, Marović, Jugović, Belodedić, Najdoski, Prosinečki, Mihajlović, Pančev, Savićević, Binić.

Nobene, res nobene pesmice si nisem zapomnil v šoli. To gmoto brez glagolov z večkratnim -ić, -ić, -ić pa ja. V šoli je pač delovala prisila, v Novem Beogradu zabavna stričeva skrb.

Črnogorec Uto, ki mu je partizanstvo vzelo polovico pljuč, je bil gospod finih manir. Tisti sredin večer, potem ko je sedemletnemu nečaku vcepil priimke enajstih veličastnih, pa se je spremenil v živčnega navijača. TV prenos iz Barija finala pokala prvakov je spremljal deloma sede deloma stoje ob telefonu, h kateremu se je zatekal, da bi z znancem pokomentiral razvijanje tekme.

Ne Crvena zvezda iz Beograda ne Olympique iz Marseilla nista igrala dopadljivo. Po devetdesetih minutah ni bilo zadetka, tudi trideset minut podaljška je minilo brez njega. Ni me premagal spanec, stričevo obnašanje je bilo kot zabavna risanka. Verjetno sta se smejali tudi teta in mama.

Sledile so enajstmetrovke. Crvena zvezda ni zastreljala nobene, na Kosovu rojeni kapetan Stojanović pa je Francozom ubranil že prvo. Za belo-rdeče, ki jih je treniral Ljubko Petrović iz današnje Republike Srbske, je najprej zadel Hrvat Prosinečki, nato Srb Binić. Tretji gol je dal edini Nejugoslovan v ekipi, Romun Belodedici (Belodedić v stričevem zapisku). Četrtič je zadel Mihajlović, sin mešanega zakona iz Borovega sela, kjer so se le nekaj tednov pred tem začeli hrvaško-srbski spopadi. Zmagoviti gol je dal Makedonec Pančev.

Pred dnevi sem preveril na YouTubu: da, Pančevo veselje sem si dobro zapomnil: roke kvišku in striženje s kolenoma levo-desno. Edino postava ni bila taka, kot mi jo je vcepil stric. V njej je sicer vseh enajst veličastnih, a imata Jugović in Šabanadžović zamenjani mesti. A zame bo pač ostalo: Stojanović, Šabanadžović, Marović, Jugović, Belodedić (piši kao govoriš), Najdoski, Prosinečki, Mihajlović, Pančev, Savičević, Binić.

Kar je sledilo, ni lepa zgodba. Balkan je počil in tudi nekdanji soigralci, ki so decembra postali še svetovni prvaki, so se naužili nacionalistične retorike. Tudi Utovo srce je točno štiri leta po Pančevem plesu nehalo biti.

Na YouTubu si lahko ogledate dokumentarni film Put radosti: