Samo en je kapetan. Znan navijaški napev bi veljalo prirediti za slovensko rabo in vlogo Gorana Dragića v košarkarski reprezentanci. S talentom se rodiš, vodja (p)ostaneš. To pa je nemara pravi oris poti 36-letnika, ki se ni takoj izstrelil med zvezde kot njegov naslednik Luka Dončić, a je vseeno dosegel veliko mejnikov. In to ne le v izbrani vrsti, pač pa tudi v ligi NBA.
Otrok Ilirije je opozoril nase pri Slovanu, kjer se je uveljavljal pod taktirko Aleša Pipana. V dvojni, tudi selektorski vlogi, ga je kot novinca tudi popeljal na prvo veliko tekmovanje. Naključje je hotelo, da je vse skupaj sovpadlo tudi s prvim nastopom Slovenije na svetovnem prvenstvu leta 2006 na Japonskem. Te dni torej mineva 16 let od ognjenega krsta Gorana Dragića, ki je za izbrano vrsto prvič zaigral 24. julija na pripravljalni tekmi s Poljsko v Kopru.
V dobrem desetletju je v reprezentančnem dresu moral prestati tudi marsikatero grenko izkušnjo, tako kot nekaj košarkarskih rodov. Do leta 2017, ko je imel Dragić glavno vlogo v carigrajski zgodbi. Od leta 2006 je prehodil pot nadomestnega organizatorja, ki ob Jaki Lakoviču in Benu Udrihu potrpežljivo čaka na svojih pet minut, ko je tekma že odločena, do kapetana s polnimi pooblastili.
Evropski izzivi
Že leta 2007 je na evropskem prvenstvu (EP) v Španiji prevzemal vse bolj odgovorne zadolžitve in igral v povprečju 25 minut. Slovenija se je ob le enem porazu v dveh skupinskih delih zanesljivo prebila v četrtfinale, kjer je za točko klonila pred Grčijo. Dve leti kasneje je Slovenija doživela še eno grško tragedijo. Pravzaprav kar dve. Težko je reči, kateri poraz je bil bolj boleč, polfinalni s Srbijo ali v obračunu za bron s Grčijo. Bridko razočaranje je bilo tudi spoznanje, da zaradi poškodbe ni mogel pomagati soigralcem v izločilnih bojih. V športu sicer nikdar ne izvemo, kaj bi bilo, če bi bilo, a veliko bi jih dalo roko v ogenj, da bi z njegovo pomočjo že leta 2009 Slovenija osvojila medaljo na Poljskem, nemara pa tudi na lanskih olimpijskih igrah v Tokiu. A to je že druga zgodba.
Potem ko je odigral edino sezono za Olimpijo, je Dragić doživel prvo NBA izkušnjo. Pri Phoenixu se je kalil ob enem najboljših organizatorjev igre v prvem desetletju 21. stoletja Stevu Nashu, ki je v trenerski vlogi vodil Dragića tudi v minuli, že 14. sezoni čez lužo, kjer je v zaključku prvenstva branil barve Brooklyna. V ligi NBA je sicer nosil dres petih klubov, pri čemer se je v treh zadržal le kratek čas.
Aleš Sorta, Primorske novice
Več v prilogi, ki je bila objavljena v petkovem Primorskem dnevniku.