Nedelja, 07 april 2024
Iskanje

»Triestina je tudi naša«

Pesnik in kulturni delavec Miroslav Košuta ob stoletnici tržaškega kluba

Trst |
18. dec. 2018 | 10:21
Dark Theme

Med športom in kulturo prihaja občasno do kratkega stika. Večkrat med kulturniki nekateri celo poniževalno gledajo na šport. Morda v prepričanju, da so možgani pomembnejši od telesa oziroma mišic. Vendar se marsikdaj kultura in šport v resnici prepletata, imata veliko stičnih točk, ki jih edinstveno ponazarja geslo »zdrav duh v zdravem telesu«. Tako imamo kulturnike, ki se tudi na športnih prizoriščih zelo dobro počutijo.

Miroslav Košuta na primer ni nikoli skrival svoje ljubezni do Triestine. V letih, ko je začel on spremljati tekme Triestine, v to je Miroslav Košuta trdno prepričan, za Slovenca ni bilo težav navijati za rdeče s helebardo, saj je tržaški klub zastopal Svobodno tržaško ozemlje v italijanski ligi. Italijani so si prisvajali zastavo Triestine, a vsi ljubitelji nogometa so jo imeli za svojo. In Slovenci so lahko na primer opozarjali na slovenske korenine Nerea Rocca (do leta 1925 je bil njegov priimek Rok). Nenazadnje ljubezen do tega društva je bila taka, da je celo šipe svoje verande na Kontovelu Košuta naročil pri Pasinatiju, čigar sloviti oče je igral za Triestino, a je bil pod fašizmom tudi zaprt.

Miroslav Košuta (FOTODAMJ@N)
Miroslav Košuta (FOTODAMJ@N)

Žal se število navijačev, ki je vsaj enkrat v življenju videlo v živo Triestino igrati v A-ligi, se iz leta v leto manjša, med temi pa znova dobimo tudi kriškega pesnika in pisatelja. Z njim smo pogovor začeli prav z rojstvom te ljubezni do tržaškega kluba: »Triestina mi je zlezla pod kožo med očetovo internacijo, ko sem brskal po kupu revij Il calcio illustrato in biltenih rdečih s helebardo, katerih navijač je bil. Kot komunist je seveda navijal tudi Inter(nazionale), ki je bil preimenovan v Ambrosiano, tako da sem eno in drugo zagledanost prevzel po njem. Tesneje sem se navezal na tržaško moštvo, ko sem naletel na ciklus Umberta Sabe ‘Cinque poesie per il gioco del calcio’ in spoznal, da je lahko tudi banalen šport predmet poezije. To je preusmerilo moje pisanje in nezadržno drsenje ekipe iz lige v ligo sem upesnil kot metaforo propadanja našega mesta.«

Več v današnjem (torkovem) Primorskem dnevniku.

Za branje in pisanje komentarjev je potrebna prijava