Tudi Američani pojejo ... »Živej naej usi naroudi«

Z lahko zmago proti Japonski se je včeraj slovenska košarkarska reprezentanca še krog pred koncem izločilne skupine že uvrstila v četrtfinale olimpijskega turnirja. Ugotovitev, ki na prvi pogled izzveni popolnoma rutinsko. Poglejmo, kaj to pomeni. Pomeni, da si v drugem (vem, števila naj bi uradno pripovedovala, da je to odbojka, ali jaz imam vedno v umu dejstvo, da se košarka igra veliko bolj pogosto, le da je velika večina rekreativcev uradno neregistrirana – ob tem, da se ogromno ljudi po svetu pojavlja z majicami Jordana, Jamesa, zdaj tudi Dončića, nisem pa na cesti še nikogar videl, ki bi nosil majice kakega odbojkarskega zvezdnika) najbolj igranem in popularnem ekipnem športu na svetu med osmimi najboljšimi državami na svetu. Na svetu! Na celi zemeljski obli! S svojimi 20 tisočimi kvadratnimi kilometri ozemlja in z dvema milijonoma ljudi, ki jo naseljujejo. Pljunek sredi Evrope, ki je že po svoje najmanjši kontinent na svetu.

Spominjam se, ko sem pred 30 leti, ob razpadu Jugoslavije, napisal članek za revijo (Američani ji pravijo »house organ«) košarkarske ekipe Scavolini in v tem članku skušal prerokovati usodo posameznih reprezentanc, ki so se rojevale na območju razpadajoče države. Če sem povsem korektno napovedoval, da bosta Srbija in Hrvaška ostali v ožjem vrhu svetovne košarke (Hrvaška sicer zadnje čase ne prav visoko, ali sama je kriva, pogoje ima točno vse, le da je izredno slabo vodena, tako politično kot strokovno) in sem imel tudi veliko zaupanja v BiH, le da bi tam zavladal mir in bi se materialna stvarnost uredila (kar pa se ni), sem za Slovenijo napovedoval črno bodočnost. Enostavno sem tudi jaz podlegel ugotovitvi, da ob tako malem številu prebivalcev manjka kritična masa, da bi lahko karkoli ekipnega uspevalo. Zdaj, 30 let kasneje, ko je Slovenija evropski prvak in med osem na Olimpijadi, ko je tudi evropski podprvak in četrta v svetovni ligi v odbojki, ko je stalno v vrhu, ali vsaj zelo malo pod njim, v rokometu, ko ima povsem spodobno nogometno reprezentanco, ki je že dvakrat šla na svetovno prvenstvo, ko je celo hokej bil med osem najboljših na Olimpijadi, takrat, ko je za Slovenijo igral eden najboljših igralcev na svetu v tem športu, moram priznati, da sem se krepko motil. Mislim, da se sami Slovenci, večni in nepoboljšljivi pesimisti, ne zavedajo, kakšen neverjeten, naravnost nerealen podatek je ta. Zakaj je temu tako res, ne vem povedati. Možno je, da so nas tisočletje suženjstva in tlačanstva tako utrdila in rekel bi, skoraj naravno selekcionirala, da smo zdaj, ko smo končno na svojem in sami sebi krojimo svojo usodo, postali skoraj nepremagljivi, saj smo že dali skozi vse najhujše, kar se lahko narodu zgodi, in to je genetično ustvarilo krepka protitelesa tako, da smo zmožni vseh mogočih podvigov v katerikoli aktivnosti. Verjetno sem pravkar zapisal največjo neumnost v zgodovini novinarstva, ali hotel bi, da se Slovenci predvsem v matični domovini (mi, ki vsak dan živimo v stiku z drugim narodom, ki se sam sebe ima za večvrednega, to iz dnevnih izkušenj zelo dobro vemo) končno zavejo, da so velik narod, prav tak, če ne boljši od tistih, ki ga obkrožajo, in prav nič ni zanj nemogoče.

Da ne omenim neprecenljive usluge, ki so jo športni uspehi naredili za spoznavnost Slovenije. Ob tem, da je Slovenija mala, ima tudi precej anonimno ime, ki je izredno podobno slovaškemu, ne samo, tudi zastavi sta enaki (očitno so zares Slovaki naši od zgodovine ločeni bratje, saj imajo isto ničelno fantazijo kot Slovenci: ko si je bilo treba izbrati zastavo, so enostavno vzeli za svojo rusko tako, kot je bila - Srbi so jo vsaj obrnili narobe), tako da so ju v začetku vsi zamenjavali. Nataša Kajzer je proslavila bron v plavanju v Berlinu (!) pod slovaško zastavo, potem sta k njej prišla starša odlične slovaške plavalke Martine Moravcove in jo potolažili, češ, kolikokrat sta onadva morala slaviti zmage njune hčerke pod slovensko zastavo. Zdaj je popolnoma drugače, in to zaradi športa. Ko je Slovenija premagala Litvo in se uvrstila na Olimpijado, sem slučajno naletel na spletu na podcast navijačev Dallasa. Oddaja se je pričela z izvedbo slovenske himne (»Živej naej usi naroudi«) s strani obeh voditeljev, ki sta potem vsaj 10 minut razlagala, kaj je uspelo »njihovemu« Luki Magicu, ko mu je uspelo uvrstiti na Olimpijske igre reprezentanco New Mexica (isto število prebivalcev). V isti sapi se je v najbolj gledanih športnih oddajah v ZDA omenjal podvig Luke in Slovenije in so ob tem komentatorji na dolgo in široko in izrednim spoštovanjem govorili o Sloveniji.

In če Američani, za katere velja, kot je rekel nekdo, da so vojne edino sredstvo, s katerim se učijo zemljepis, vedo, kje je Slovenija, vedite, da si prepoznaven. Naj mi potem kdo reče, da je šport nekoristen in zakaj mečemo vanj toliko nepotrebnega denarja. Ni akcije, ki bi si jo Slovenija lahko izmislila, da se predstavi svetu zato, da jo spozna, ki bi bila niti približno toliko uspešna kot prav športni uspehi. Zato, vedite, da vsak cent, ki ga pametno namenite športu, obrodi sadove, za katere si na začetku sploh ne bi mogli misliti, da jih je mogoče doseči. In da so sploh domena športa in vsega tistega, kar šport s sabo prinaša.