»V 25 letih se je košarka povsem spremenila «

Paolo Paoli ali »Prof«, kot ga imenujejo, je že četrt stoletja kondicijski trener košarkarjev kluba Pallacanestro Trieste. Že to priča, da je pravi strokovnjak na svojem področju. Po poklicu je sicer profesor telesne vzgoje na umetnostnem liceju Nordio. Še za letos. »To je moje zadnje šolsko leto. Po štiridesetih letih je napočil čas, da zaključim to poglavje in grem zasluženo v pokoj. Zelo sem zadovoljen z vsem, kar sem naredil za svoje dijake, za ljubezen, ki sem jo prejel in dal v vseh teh letih. Zdaj se bom lahko veliko več sprehajal s psom in kolesaril po Krasu,« je dejal Paoli, ki že 27 let živi v Gabrovcu.

Katere so bile največje težave pri telesni pripravi košarkarjev Allianza za letošnjo tako nenavadno sezono?

Načrtovanje je bilo povsem drugačno od običajnega. Nihče ni vedel, kaj nas čaka, nihče še ni preizkusil take situacije. Za nami sta bili popolno mirovanje ali primeri okužb s koronavirusom, katerega posledic na telo še nismo poznali. Načrtovanje je bilo zato zelo natančno. V prvem delu priprav sem se s košarkarji posvetili izključno osnovni motoriki, postopoma pa smo nadaljevali z bolj specifičnim delom. Za nas kondicijske trenerje je bilo vse zelo zanimivo, spoznali smo veliko novih stvari in se marsikaj naučili.

Jeseni je ekipa zaradi okužb s koronavirusom zelo dolgo mirovala. Kako ste košarkarje spet pripravili na igranje tekem na najvišji ravni?

Bilo je skupinsko delo. Košarkarje smo držali pod stalnim nadzorom, vsakemu smo nato sestavili prilagojen program vadbe. Bil je dolg proces, za fante najbrž dolgočasen, vse pa smo postavili v stanje, da so se lahko brez odvečnega stresa vrnili na fizično raven, ki jo zahteva igranje v A-ligi.

Katere fizične lastnosti potrebujejo košarkarji v A-ligi?

V moderni vrhunski košarki se stremi k skrajšanju časa izvedbe tehničnih elementov. Igra sloni na intenzivnosti, hitrosti, spretnosti, agilnosti, na kakovostni moči, ki se nato razvije v maksimalno moč. Vse to so spretnosti, ki jih moramo na čim bolj raznolik način razvijati. Seveda je vse odvisno od telesnih lastnosti vsakega posameznika. Niso vsi enako močni ali enako hitri. Kondicijski trener mora poskrbeti, da bo glavni trener imel na razpolago košarkarje, ki lahko predvajajo njegovo igro in lahko izkoristijo svoje vrline.

Od leta 1995 skrbite za tržaške košarkarje. Kako se je v teh 25 letih spremenilo delo kondicijskega trenerja?

Ogromno. Danes je to povsem drugačen šport kot pred 25 leti. Drugačni igralci, tako s tehničnega kot s taktičnega vidika, drugačni cilji in pričakovanja. Pomembno je, da se znaš spremembam prilagoditi, da se stalno izobražuješ in da si pozoren na osebe, s katerimi delaš. Igralci se med seboj razlikujejo, prihajajo z vseh koncev sveta, vsak ima svoje motorične izkušnje. Ključno je dojeti njihove potrebe in jih sestaviti v neko celoto. Vse to se sliši zelo enostavno, v resnici pa je kar zapleteno.

Iz vaših besed jasno izstopa vaša dvojna vloga trenerja in pedagoga. Katere težave ste pri mladih opazili v času koronske krize?

Stanje je katastrofalno. Dovolj je, da pomislim na svoje zadnje dijake, ki so dejansko izgubili dve šolski leti.

Šolska metodologija od vedno sloni na novih spoznanjih. Na mojem področju pomeni, da morajo vsi spoznati pomen gibanja. Športna vzgoja je danes nekaj povsem drugačnega kot nekoč. Ko sem bil mlad, sem komaj čakal, da bomo v telovadnici brcali žogo, danes pa ni več tako. Zaradi sodobne tehnologije so mladostniki postali veliko bolj leni, zelo malo se gibajo, nimajo želje, da bi se razdivjali na igrišču ali šli s kolesom okoli. Cilja nas športnih pedagogov sta dva. Prvi je, da dijaki in učenci razumejo pomen gibanja za zdravo življenje, drugi pa, da z igro dojamejo, da za doseganje ciljev potrebujejo pomoč drugih. Spoznati morajo pomen družbe, organiziranega sistema in porazdelitve vlog. Z igro, ki je danes v prvi vrsti vzgojni proces, se morajo zavedati pomena medsebojnega sodelovanja.

Več v nedeljskem Primorskem dnevniku.