Včasih ob koncu dneva nimaš kaj pokazati. To je tudi alpinizem

Leta 2012 je Luka Stražar prejel nagrado zlati cepin za prvenstveno smer v zahodni steni gore K7 v navezi z Nejcem Marčičem. Septembra 2019 je za prvenstveni vzpon v severni steni Latoka I z Alešem Česnom in Britancem Tomom Livingstonom dobil še drugi cepin. Letos, natančneje čez teden dni, bo dvakratni prejemnik najvišjega alpinističnega priznanja v Glinščici vodil tečaj plezanja po feratah, ki ga organizira planinski odsek SK Devin.

Luka, kako ste prišli v stik s planinskim odsekom SK Devin?

Pri planinskem odseku so iskali nekoga in našli smo skupno točko. Predvsem gre tu za pot, po kateri želim ljudem približati poklic gorskega vodnika.

Tečaj plezanja po feratah boste vodili v dolini Glinščice. Jo dobro poznate?

Tam še nisem bil na feratah. Zdaj delam priprave na turo, skratka, zbiram informacije, sem pa tam že športno plezal. Kot otrok sem bil v Glinščici tudi na planinskem izletu, zdaj pa jo bom še bolje spoznal.

Gore postajajo za mnoge pravi magnet. Je to dobro za alpinizem ali je zaradi množičnosti morda celo prenevarno?

Oboje drži. Aktivnosti na prostem so res vse bolj popularne. Vse več je tudi ljudi, ki obiskuje gore. Zdi pa se mi – morda sem pri takem razmišljanju elitist –, da sam alpinizem, klasičen ali pa na višjem nivoju, ki od človeka nekaj zahteva, ne žanje takih uspehov, ki jih je mogoče zaznati na planinskih poteh in feratah. To pa zato, ker je tako ukvarjanje z gorami prezahtevno za današnji način življenja. Alpinizem kot tak na višji ravni zahteva ogromno časa. In tu je že prvo sito. Nekoč so si ta čas lažje vzeli. Obenem pa tudi ne gre skupaj z družbenimi omrežji. Na družbenih omrežjih skušamo vsak izlet vendarle predstaviti kot uspeh, da je bilo na njem skratka lepo. Alpinizem pa ni tak. Včasih se odpraviš, ne uspe ti preplezati in se nimaš s čim pohvaliti. Izgubil si cel vikend, na koncu pa nimaš česa pokazati. Vsi ostali pa so se imeli fajn na kolesu ali v hribih. In s tega vidika postaja morda neprivlačen, ker zahteva velik vložek.

Kakšen se vam pa zdi odnos javnosti do alpinizma nasploh?

Glede same prepoznavnosti v javnosti je alpinizem izgubil tisti adut, ki ga je imel včasih, ko so se osvajali osemtisočaki. To je bil za splošno populacijo velik magnet. Res pa je, da če pogledamo športni vidik, stvar že dolgo ni več to, kar je v športnem smislu alpinizma zares zahtevno. Če hočeš preplezati po najlažji smeri, tehnično znanje ali plezalne veščine niso več nujne. Oprema je tudi toliko napredovala, da je lažje naskakovati visoke gore. Če uporabljaš kisik, pa je zame to kot doping. In to vse pripelje do tega, da taki vzponi, če bi gledal strogo športno, niso več izziv. Kljub temu pa javnost še vedno privlačijo. Kar pa zanima alpiniste kot športnike, je mogoče težje razložiti tistim, ki so daleč od tega sveta. Ljudje težko razumejo, kaj je res težko preplezati. Da pomeni v bistvu vrhunski športni dosežek neki presek, ravnotežje med višino gore in tehnično težavnostjo. Lahko preplezaš lažjo smer na 7000 m visoki gori, lahko pa tehnično težjo na 6000 m visoki gori. Oba vzpona pa sta vrhunska. To je težje razložiti, navajati imena gora, ki so tistim, ki se s tem ne ukvarjajo, nepoznana. Zato je vse težje delati na tem, da bo alpinizem tako prepoznaven, kot je bil takrat, ko smo skušali prvič splezati na Everest.

Celoten intervju v včerajšnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku.