Zadišalo po starih grdih časih

Potem, ko sem v vseh svojih dosedanjih prispevkih poveličeval novo miselnost slovenskih športnikov, sem se včeraj za hip vrnil v lepe stare čase. Na tekmi skakalcev so bili vsi štirje Slovenci v širokem krogu možnih favoritov, pa čeprav sem sam mislil, in to tudi nekomu izjavil, da se bo boj za kolajne osredotočil na boj le za bron, saj sta bila Norvežan Lindvik in Japonec Ryoyu Kobajaši razred zase. Nisem noben prerok, njuna premoč je bila več kot očitna. V prvi seriji skokov Peter Prevc in Kos sta pozabila na telemark pri pristanku in tako izgubila precej točk. Cene Prevc je skočil po svojih močeh, Timi Zajc pa je poletel na dno skakalnice in je bil po prvem skoku tretji, takoj za obema favoritoma. Dobro, sem si mislil. Fant je rojen v tem stoletju in je torej pravi »novi« Slovenec. Ni problema. Potem pa skoči drugič, precej slabo, pade na šesto mesto in v prvi izjavi pove, da ne ve točno, kaj se je zgodilo in da je verjetno postoril kako napako. In meni je takoj zadišalo po starih grdih časih, ko je bil vsak slovenski polom le posledica velike smole in okoliščin. Na žalost je bil Zajc, ki je sicer fantastičen skakalec, v preteklosti večkrat v podobnem položaju in je razen prav v prvem poskusu, ko je očitno še skakal brez pritiska, vedno zatajil. Ni kaj, očitno ni prav zmagujočega značaja. Tudi to se dogaja in se je treba s tem sprijazniti. Na ekipni tekmi bomo pač videli, ali se bo pobral. Po vseh podatkih, izidih v svetovnem pokalu, vsoti doseženih točk na včerajšnji tekmi (op. ur. sobotni), trenutni formi vseh štirih skakalcev, je Slovenija nesporni favorit za zlato kolajno. Spomnim le, da je včeraj Slovenija skakala brez svojega na papirju najboljšega moža, Anžeta Laniška, četrtega v svetovnem pokalu, ki je izpadel iz moštva po notranji selekciji, ker je bil pač na treningu slabši od ostalih štirih. In že ta sam podatek pove, koliko je v resnici Slovenija močna, predvsem pa enakomerna po moči vseh njenih skakalcev.

Včeraj (v soboto op. ur) so Kitajci demantirali še eno propagandno parolo, ki jo širijo na zahodu, kjer so zelo dobri v iskanju napak drugih, svojih pa sploh ne vidijo, ali se jim take ne zdijo. Seveda se tu ustavim, kajti če bi nadaljeval s to temo, bi verjetno spisal kar nekaj knjig, in še ne bi povedal vsega tega, kar si mislim. Pravijo, da so postavili prizorišča tekmovanj v hribovite predele, kjer naj bi nikoli ne snežilo, in so zato morali porabiti ogromne količine vode, da jih umetno pobelijo. No, včeraj so Kitajci pritisnili na pravi gumb njihove video igrice in je tekma štafet deskarskega krosa potekala v snežnem metežu. In, ironija usode, zmagala sta prav Američana, Lindsey Jacobellis in Nick Baumgartner, pred Italijanoma Moiolijevo in Visintinom. Naj mi Italijani ne zamerijo, ali srčno sem navijal za oba Američana. Za Jacobellisovo, ki je po dolgi karieri končno v Pekingu prišla ne le do ene, celo do dveh zlatih kolajn naenkrat, kar je že lepa zgodba po sebi, predvsem pa za Baumgartnerja, o katerem je prav dan pred tekmo slovenski olimpijski magazin, ki sem ga prav včeraj upravičeno pohvalil, pripravil prispevek z intervjujem. Možakar, ki je že krepko zakoračil proti štiridesetim letom, se je z ogromno vnemo pripravil za svojo zadnjo olimpijado, ki jo je hotel zaključiti s kolajno. In se je moral zato za veliko časa odreči skoraj vsemu. On ni namreč potomec kake premožne družine, in si zato služi kruh na podeželju v nekem kraju na severu, kjer živijo v glavnem potomci nemških priseljencev, s tem, da v bistvu meša cement za neko zidarsko podjetje in je torej čisti, popolni, amater v najžlahtnejšem pomenu te besede. Bil je globoko potolčen po posamični tekmi, kjer je nerodno izpadel v četrtfinalu, in se pritoževal nad dejstvom, da ne bo nikoli več mogel uresničiti svojih sanj. Ali sinoči končno jih je in osebno sem zelo vesel zanj, kajti človek je živ dokaz, da olimpijski duh še vedno živi v srcih športnikov vsega sveta, tudi Američanov. In to v brk vsem ustvarjalcem splošnega mnenja, ki se lotijo športnega (v glavnem nogometnega) komentiranja le za časa velikih dogodkov in ki prav zato v glavnem govorijo totalne neumnosti, predvsem pa z vsako stvarjo, ki jo izustijo, dokazujejo, da o pravem športu, njegovih vrednotah in pomenu nimajo pojma, sploh ne vedo, kaj so. So torej v najslabšem možnem položaju za nekoga, ki hoče kaj o čem povedati. Nič ne ve, misli pa, da ve vse.