Zoran Dragić, košarkarski svetovljan, ki je pristal v Trstu

Skromen, nasmejan, zelo prijeten in iskren sogovornik, kar za športnika, ki je košarko igral le na najvišji možni ravni, ni samo po sebi umevno. Zoran Dragić (letnik 1989) se nam je tako predstavil v prostorih tržaške športne dvorane Allianz Dome, tik pred vrnitvijo v reprezentanco po več kot dveletni odsotnosti, saj bo danes ob 17. uri v slovenskem dresu nastopil proti Turčiji. Gre za moškega, ki je z nogami ostal trdno na tleh, kljub življenju, ki ga prinaša svet poklicnega športa. Zasluga gre seveda tudi družini oziroma staršem, ki - kot poudarja sam Zoran -, sta njemu in bratu Goranu (1986), članu moštva Miami Heat v ligi NBA, omogočila mirno odraščanje v Ljubljani ter jima posredovala prave vrednote. Tiste, zaradi katerih se tako »Gogi« kot »Zoki« v letih nista bistveno spremenila, podobna načela pa oba brata danes posredujeta svojim otrokom.

Zoran ni niti pozabil na svoje korenine. Takoj ga je zmotilo, da v Trstu na svojem dresu ni imel natisnjene strešice. Spodbudil je Almo, ki je takoj ukrepala. »Ko je videl, da so meni natisnili strešico, je podobno prošnjo podal Latvijec Artūrs Strautiņš, nato pa tudi Hrvat Hrvoje Perić,« nam je med drugim zaupal Zoki, s katerim smo se približno eno uro pogovarjali o Trstu, karieri, reprezentanci, odnosu z Goranom in še marsičem. Njegovo iskrenost potrjuje tudi njegov zelo human odgovor na naše vprašanje, ali mu je bilo težko, da je moral zmagovito evropsko prvenstvo 2017 spremljati po televiziji zaradi poškodbe. Zoran je tako odkritosrčen, da nam je priznal, da je seveda navijal za soigralce, včasih pa je skorajda podzavestno upal, da bi ne zmagali, ker ga ni bilo zraven. Tovrstne zelo človeške občutke prav gotovo dobro pozna marsikateri športnik, ki se je poškodoval, pa naj bo v poklicni ligi NBA ali na najnižji amaterski ravni.

Zoran, v Trstu ste že več kot mesec dni. Kako se znajdete?

Počutim se dobro. V Trstu sem začel spet igrati košarko, kar imam najraje. Počutim se kot doma, kot v neki veliki družini, vsi si pomagamo med seboj. Mesta si nisem še resneje ogledal, saj se v glavnem premikam na osi stanovanje - športna dvorana. Ko sem prost, pa se odpravim k družini v Ljubljano. Ogledal sem si Veliki trg in nekatere trgovine, mesto pa sploh ni majhno.

Pred prihodom v Trst ste igrali le za evroligaške klube oziroma za dve franšizi v ligi NBA. Okusili ste samo najboljše. Kako se vam zdi Almina organizacija?

Zelo v redu. Klub je veliko let nastopal v prvi ligi, tako da ni novinec na tem tekmovanju. Gre za moštvo za play-off. Ima denar, tako da mislim, da bodo pripeljali kako solidno okrepitev. Letos je sicer prvo leto, tako da mora biti cilj obstanek, jaz pa mislim, da bi lahko Trst v prihodnjih dveh ali treh letih prišel na nivo, na katerem je danes Umana Reyer iz Benetk. Kluba sta si zelo podobna. V Trstu pa imajo zelo lepo jedro navijačev, mesto leži ob morju. Alma bo lahko v prihodnjih letih poleg italijanskega lige nastopala tudi na kakem evropskem tekmovanju, kar bi bilo zelo koristno. Ena tekma na teden je namreč premalo, tudi igralci predolgo čakajo.

Dokazali ste, da lahko kraljujete v Evropi in na svetovnem prvenstvu. V ligi NBA pa vam niso zaupali.

Če si uspešen v Evropi, si lahko uspešen tudi v NBA. Moraš pa dobiti minutažo. Jaz sem jo dobil na zadnji tekmi in sem to tudi dokazal. Tam pa te nato gledajo z drugačnimi očmi. Ko sem dal 22 točk, so mi vsi pravili: »Wow, bravo Zoki!« Sam sem odgovarjal, da kaj oni meni »bravo«, saj znam igrati košarko. Oni pa so pred tem mislili, da ne znam. Razlika je tudi v tem, da Američani gledajo na svoje. V kolidžu igrajo košarkarji proti svojim vrstnikom, na naboru pa prej izberejo tiste, ki izstopajo na univerzitetnem prvenstvu. Mi pa v Evropi ne igramo s svojimi vrstniki, igramo proti starejšimi ali mlajšimi in dobivamo take izkušnje, da lahko nato igramo, kjer hočemo.

Kako bi brata Gorana opisali s tremi pridevniki?

Goran je zelo predana oseba. Res je, da ima talent, ni pa vse talent. Moraš biti garač in veliko delati, da si zaslužiš vse to. Naj dodam, da moraš imeti tudi srečo v karieri.

Koliko vas je bolelo dejstvo, da vas na zmagovitem evropskem prvenstvu ni bilo na igrišču zaradi poškodbe?

Uff, zelo. Najslabše je dejstvo, da sem bil zdrav, nisem bil pa stoodstoten. Če ne uspem igrati maksimalno, raje ne nastopam. Še pred zadnjo tekmo pred EP me je Igor Kokoškov (tedanji selektor Slovenije, op.av.) vprašal, ali hočem, da eno mesto v reprezentanci odstopi meni. Odklonil sem. Ni imelo smisla, da nekomu odvzamem mesto.

Bili pa ste zraven. Po zmagi v finalu proti Srbiji so vas soigralci povabili, da se jim pridružite na zmagovalni oder.

Tedaj sem bil v Bormiu na pripravah z Milanom. Gledal sem vse tekme in sem imel mešane občutke, kakršnih v življenju še nikoli nisem imel. »Ful« sem fantom želel, da uspejo, ampak jim nisem privoščil. Bilo je res čudno. Bilo je po eni strani »Ajmo, ajmo!«, po drugi pa, »Oh nočem, da zmagajo«. Razmišljal sem, kako bodo zdaj oni evropski prvaki, jaz pa ne, potem ko sem deset let igral za reprezentanco.

Z Zoranom Dragićem smo se poleg tega izvlečka pogovarjali o Almi, ligi NBA, evroligi, nogometnih in košarkarskih začetkih, odnosih z bratom Goranom, družini, Luki Dončiću, reprezentanci in še o marsičem. Celotni intervju lahko preberete v današnjem (petkovem) Primorskem dnevniku.